Težke čase za slovensko družboslovje in humanistiko napoveduje usoda založbe Studia Humanitatis, ki je letos izgubila stabilno državno financiranje, za katerega skrbi Javna agencija za knjigo (JAK). Krivda, da se niso »uvrstili« v programsko financiranje, je pravzaprav na strani založbe same, ki ji lani ni uspelo izdati ene od napovedanih knjig – natančneje: knjige v predpisanem času ni dokončal avtor.
Prav tu pa tiči srčika problema: Studia Humanitatis kot bržkone osrednja in najbolj referenčna založba za področje družboslovja in humanistike ne more tik pred zdajci, ko ugotovi, da nekemu avtorju ne bo uspelo pravočasno zaključiti dela, v program uvrstiti druge knjige. Izdajajo namreč knjige, ki od avtorjev in prevajalcev brez izjem terjajo eno ali več let dela. »Založba lahko izpade iz financiranja, če prevajalca povozi avto, če zboli ali pa če dela ne more dokončati zaradi razhoda s partnerjem,« pravi glavni urednik, sociolog Jože Vogrinc, ki je vajeti na založbi pred kratkim prevzel od dolgoletne urednice Nede Pagon.
Kontinuiteta ali smrt
Studia Humanitatis, ki je slovenski kulturni prostor v zadnjih tridesetih letih obogatila s številnimi temeljnimi deli (doslej je izdala 230 knjig, pretežno prevedenih), s katerimi so strokovno zorele generacije študentov in intelektualcev, je tako po dolgem obdobju razmeroma stabilne državne podpore stopila v tako imenovano projektno financiranje. To še vedno pomeni državno subvencijo, a zmanjšanje financiranja za obseg ene knjige lahko ima dolgoročne posledice, saj zmanjšuje možnosti, da bo založba izdala dovolj knjig do takrat, ko bi spet lahko bila programsko financirana, čez štiri leta.
Vogrinc upa, da do tega ne bo prišlo, a opozarja, da so zaradi birokratske rigidnosti JAK možnosti, da bi založba prenehala delovati, povsem realne – ne glede na vrhunskost programa, pomembnost in zasluge založbe, med katerimi so gotovo visoki založniški standardi, ki so jih postavili v slovenskem družboslovju; vzpostavili so tudi terminologije za celo vrsto ved. Prepričan je, da lahko tako negotova usoda kadar koli doleti katero koli založbo, ki izdaja humanistiko, nobena pa ne more za nekaj let dela nekoliko upočasniti in ga potem s polno paro nadaljevati, ko se razmere izboljšajo. »Prekinitev kontinuitete dela je smrt vsake resne založbe.«
Založbe iščejo luknje v pravilih
Založbe se rigidnim pravilom in manjšanju financiranja prilagajajo, kakor vejo in znajo. Mnoge popuščajo pri kvaliteti in standardih dela, režejo stroške prevoda, urejanja, lekture, korektur in spremnih besed, da prihranijo denar, ki ga lahko namenijo izdaji več knjig, ko lovijo prag programskega financiranja. Če bi pogledali knjige, ki jih je v zadnjih letih podprla JAK, bi ugotovili, da se je povprečen obseg knjige bistveno zmanjšal, je prepričan sociolog. »To ustvarja optično prevaro, da je dovolj denarja za knjigo, a ga je dovolj le, če izdajamo take knjige, ki jih lahko naredimo v pol leta.« Jože Vogrinc in Neda Pagon na tak način dela nista želela pristati, saj bi se s tem odpovedali smislu svojega dela. »Če veljavna pravila silijo založnike v tako brezumne odločitve, to resno postavlja pod vprašaj smisel agencije in njenih pravil,« je prepričan Vogrinc.
Rešitev je po njegovem le manj formalistična agencija, za kar morajo strokovne komisije prenehati le golo izvrševati pravila in začeti agenciji poročati o dejanskih problemih, na katere naletijo. Nato pa mora postati bolj učinkovita še komunikacija JAK z ministrstvom in vlado. Agencija naj svojim ustanoviteljem bolj realistično poroča, ali lahko z obstoječimi pravili sploh izpolnjuje svoj namen, torej podpira izdajanje knjig v slovenščini.
Glede usode izdajanja teoretskih del s področij družboslovja in humanistike Vogrinc pravi, da se država premalo zaveda, kako kulturno pomembno je. »Če teh ved in njihovega besedišča nimamo v slovenščini, potem je to jezik, ki zaostaja za drugimi svetovnimi jeziki, mi kot njegovi govorci pa smo spoznavno siromašnejši.«
