Drugi razpis jasno kaže, da za vodenje javne agencije obstajajo tako interes kot tudi kar nekaj kandidatov z izkušnjami, ki jih je od prijave na prvi razpis očitno odvrnilo bolj ali manj znano dejstvo, da je pri svetu SFC odločno podporo užival tedanji direktor. Razumljivo: člani sveta so večidel sami ustvarjalci in vsaj posredno sodijo v producentska omrežja, ki pri SFC črpajo sredstva, Rutar pa je svojo politiko gradil na vključujočem načelu vsakomur malo ter si skozi leta pridobil podporo filmskih ustvarjalcev. Očitke o nepravilnostih v poslovanju je del filmskih ustvarjalcev javno relativiziral in jih celo pripisoval zarotniškim silam.
Tako je odločen vladni ne Rutarju neke vrste pozitivna izjema državnega vmešavanja v »strokovne zadeve«. Prvič se je jasno pokazalo, da ima model avtonomije stroke v obeh javnih agencijah, filmski in knjižni, velike hibe. Prva je v praksi neobstoječe ločevanje med stroko in nosilci interesov, ki jim podeljujejo pristojnosti stroke. Ker je tako stanje v najboljšem primeru globoko shizofreno, je verjetno ena od prioritetnih nalog kulturne politike, da model »avtonomije stroke« na podlagi izkušenj še enkrat premisli.
Osmerica kandidatov na razpisu za prvo ženo oziroma moža filmske institucije zanesljivo kaže, da filmsko področje ne bo destabilizirano samo zato, ker subvencij ne bo več podeljeval Jožko Rutar. Morda celo veča verjetnost »zaprtja« starih problemov in poslovanja brez temnega oblaka dvomov.
