Debela, z vsako minuto bolj mučna ura je bila že mimo. Ni toliko zmanjkalo upanja kot idej. Kako naj da Maribor proti zaprti, kompaktni, organizirani Gabali vsaj en gol, kaj šele dva? Kako? Z Marcosom Tavaresem, kako. Iz nič je »sprašil« evrogol. Še tretjega letos v Evropi, še drugega Gabali, skupaj pa enaindvajsetega »kontinentalnega« za Maribor. Prek noge branilcu, pod prečko vratarju. Dras! Ena : nič! Upanje!
Eksplozija za novo evropsko jesen, sploh ko je takoj zatem še Theo Weeks dobil direktni rdeči karton. Ja, Ljudski vrt je (spet) verjel. Zdaj pa bo. In že so videli žogo v golu, ženske so kričale, moški so noreli, pa je ubranil Dmitro Bezotosni (ne)mogoče. Ampak Ljudski vrt je še naprej verjel, priganjal in navijal, da bo nekaj končalo v golu. Za preobrat. Pa ni. Ne strel z razdalje Dareta Vršiča, ne prosti strel Milivoja Novakovića, ne lob Marcosa Tavaresa, ne močan strel Erika Janže. Šest minut podaljška pa... Ni šlo več. Konec. Razočaranje, pomešano s vprašanji.
Ljudski vrt je glasno nagradil igralce, ne pa tudi Darka Milaniča, ki je slišal žvižge. Sam je zmago, ki ni postala napredovanje, videl drugače: »Redko kdaj v kvalifikacijah za evropsko ligo tako dominiraš. Malo je zmanjkalo. Razočaranje je veliko, toda čakajo nas novi izzivi.«
Največ, kar je upal storiti na tekmi, pred katero je bil optimističen in nasmejan, je bila uporaba tako imenovanega romba. »Imeli smo načrt, da ne silimo z glavo skozi zid. Prvi polčas je bil bistveno različen, ker je bilo zelo malo prostora in zgoščeno na sredini. Naredili smo korekcijo v samem načinu, imeli smo popolno dominacijo prostora tam, kjer si tega v prvem delu nismo ustvarili.«
Vršič je dobil pozicijo za kreativnost na vrhu sredine, na kateri se ne počuti dobro le on, temveč tudi soigralci in navijači. Ampak davek – naj je bil Vršič še tako gibljiv – ni bil majhen. Desne strani v prvem delu ni bilo, saj Aleks Pihler tega ni vajen, Denis Šme pa ni upal tvegati, in Gabala je to premeteno izkoristila, se povlekla nazaj ter predvsem strnila sredino tako zelo skupaj, da je lahko Maribor kvečjemu upal, da bosta Damjan Bohar in Erik Janža ponovila akcijo iz prve tekme. Ker je nista, je bil prvi polčas za pozabo, slišali pa so se tudi žvižgi vijoličastim. To sploh ni bilo dovolj. Morda tudi zato, ker je imel Filip Ozobić še najlepšo priložnost, ki jo je Handanović (še) odbil.
Da so na prvi tekmi naredili napake, ki jih ne bi smeli, zaradi katerih so si naprtili (pre)velik zalogaj, o čemer je govoril Milanič, ni bila le bakujska izjema. Gabala je takoj v nadaljevanju, ko se je Milanič raje odločil za varno menjavo Vrhovec-Kabha, stiskala Mariborčane kot pločevinko. Vsaj sreča je bila na njihovi strani, ko kanonada štirih, petih strelov ni končala v mreži, Handanović pa je ubranil še dva strela Ozobiću. Mrk vsaj ni bil usoden. In na drugi strani? Polno energije in napadalne igre je bila napoved proti deseterici tujcev, ki so se v identični zasedbi lotili drugega nastopa v evropski ligi. Toda šele Tavares je pokazal, kako se to dela. Na dobri stari način ali, kot se je nekomu zapisalo, brez starca ni udarca. Udarci, kakršni vijoličastim boleče primanjkujejo ne samo v Evropi, temveč tudi v domačem prvenstvu. Za konec so v hudi premoči iskali tisti predložek, da bi žogo nekako spravili do Novakovića, toda za igro prek bokov Sallalich in Bohar pač (trenutno) nimata dovolj kvalitete. In realen občutek je, da je za četrto igranje v evropski ligi ni imelo niti celotno moštvo.
