Enajsti september, ko naj bi hrvaški volilci na predčasnih volitvah izvolili nov parlament in s tem vlado, ni tako daleč, a predvolilni vlak še vedno pelje počasi. Kot da bi bile stranke utrujene in naveličane od prejšnjih volitev konec lanskega leta in turbulentne pomladi, ko se je vladajoča koalicija ukvarjala sama s seboj, ne pa z vodenjem države. In na koncu razpadla.
Programski golaž
Trenutno ton predvolilnemu obdobju bolj kot politiki oziroma strankarska vodstva dajejo politični analitiki, ki ugotavljajo, da so se stranke izpele na prejšnjih volitvah in da praktično ne ponujajo nič novega, tisto, kar so zapisale v svojih predvolilnih programih, je tako splošno, da je neuporabno. Kritike letijo predvsem na tri stranke oziroma koalicije, ki so na prejšnjih volitvah (novembra lani) pobrale največ glasov – HDZ, SDP in Most, in ki imajo po prvih javnomnenjskih anketah po uradnem začetku predvolilne kampanje največ možnosti, da znova zasedejo prva tri mesta.
To so SDP, ki je oblikoval koalicijo Siguran smjer in ima nekaj odstotkov prednosti pred HDZ, ki vstopa v tekmo z geslom Verodostojnost, in Most, ki je izgubil nekaj podpore v primerjavi z novembrskimi volitvami, a je še vedno daleč pred ostalimi strankami in koalicijami, ki se bodo bojevale predvsem za prestop volilnega praga. Politični analitik Ivo Bičanić obema največjima strankama očita, da sta spisali predolge programe (74 strani SDP in 106 HDZ), ki jih že zaradi debelin noben volilec ne bo šel brat. Za oba je značilno, da gre za nametane zamisli brez razlage o načinu realizacije napovedanih potez in sprememb, skratka, seštevek floskul in želja, le da so se v HDZ vsaj potrudili, da je oblikovno prebavljivejši, čeprav je, kot pravi Bičanić, zgolj lepo zapakiran – golaž.
Bolje velika koalicija kot Most
Vodilni gesli Sigurna smer in Verodostojnost sta po njegovem mnenju skrpucali. Kaj je to sigurna smer, kam pelje, kdo jo pelje in kako, volilec ne more ugotoviti. Prav tako je smešna hadezejeva verodostojnost. Zakaj je stranka verodostojna? Verodostojna ni niti znotraj same sebe. 90 odstotkov članov je podpiralo Tomislava Karamarka, naslednji dan jih je 90 odstotkov podprlo njegovega naslednika Andreja Plenkovića. Tudi prvo televizijsko soočenje Zorana Milanovića (SDP) in Andreja Plenkovića ni postreglo s konkretnejšimi načrti. Gledalci so oba sogovornika ocenili s trojko. Največja zagonetka seveda ostaja Most s svojim šefom Božom Petrovom. Analitičarka Mirjana Kasapović pravi, da bi bila za HDZ in SDP boljša velika koalicija kot pa ponovno trgovanje z Mostom, ki se je spomladi spremenilo v barantanje na vaškem sejmu.
Most, najsi je še tako simpatičen, je pokazal, da je nergav politični diletant, ki se je znašel v poziciji odločanja, ki jo je izkoristil za izsiljevanje. Premier Orešković je bil njegov projekt, ki je neslavno propadel, tudi zato, ker Orešković funkciji ni bil kos. Pa tudi Mostova že skorajda idealizirana podoba poštene, enotne in konsistentne stranke je zbledela. Del poslancev jo je zapustil že spomladi, nekatere političnoekonomske programske zahteve so neuresničljive, nedavno druženje Petrova s kontroverznim ministrom za kulturo Hasanbegovićem, ki ga je Most ostro kritiziral, pa po mnenju Kasapovićeve dodatno potrjujejo oceno, da je hrvaška politika s to stranko več izgubila kot dobila. Verjetni zmagovalki septembrskih volitev, SDP ali HDZ, bi padli v isto past kot v začetku leta, ko sta obe želeli pritegniti na svojo stran mostovce in pri tem pristajali na dokaj nenavadno izsiljevanje, ki se za HDZ, kot vemo, ni dobro končalo.
