Težko je namreč reči, ali je bil »sound« kadar koli pravzaprav toliko »in«, da je bil pozneje »out«. Saj ne, da so bili ritmi tega mesta preslišani ali izgubljeni v globalni kulturni projekciji, daleč od tega, le citati te izvrstne atmosfere so zahtevali nekaj več zbranega posluha, ki pa je skozi devetdeseta hitro razvodenela v pretirani rabi narekovanih stereotipov. Duh asfaltnega Bristola namreč navzven nikdar ni izgubil tiste angažirane privlačnosti, ki jo je opredelil podhlajeni album Blue Lines prav v času, ko so iz Seattla neusmiljeno donele kitare, polne kerozina. Massive Attack so z njim takrat in enkrat za vselej zanesljivo uravnotežili (pod)žanrski nered pred seboj ter brihtno zaobšli vse povezovalne stranpoti (o)srednjega toka. Nastopi ali pojavnost prožnega kolektiva je namreč precej več od klasičnega koncertnega (plesnega) užitka. Je stališče, kronika sveta, ki se – medtem ko večina ljudi ignorantsko beži od odgovornosti oziroma jo prelaga na druga pleča – pred našimi očmi sesuva sam vase. Massive Attack so zatorej neprijetno čtivo, katerih mračna in »downtempo« slogovna zvokovna sinteza sovpada s prevladujočo tesnobo na globalni ravni.
Po videnem in slišanem v slikoviti puljski Areni je Massive Attack na čelu z Robertom 3D Del Najo in Grantom Daddyjem G Marshallom povsem vseeno za obletnice. Hočejo, težijo k temu, da bi bili aktualni na globalni in lokalni ravni. Glede na to, da je pri sosedih zelo pestro na parketu, jim ni zmanjkalo materiala in kritike medijev kot orodja politike in opozorila, kaj se zgodi, če se svoboda medijev tolmači za samoumevno. Pri tem se ne skrivajo za na novo izumljenimi metaforami ali jezikovnimi barierami, temveč povedo na glas in vsem razumljivo. Z masivnega odrskega displeja odprto naslavljajo poslušalce brez vsakršnega »umetnega« sociološkega radikalizma. Koliko se to dotakne (če sploh) plesno razigrane publike, je seveda drugo vprašanje.
Massive Attack se namreč že od prvih malih plošč dalje izogibajo tako ekstremnih rešitev kot konformistične ravnodušnosti. To jim je znotraj urbane agonije odprlo prožen poligon za raznorazna stilska niansiranja in poznejša periodična osveževanja na podlagi izbranih vokalnih gostovanj. V tem se skriva tudi pričakovano največja koncertna »pomanjkljivost,« saj ne glede na uspešnost alternacije – zlasti v primeru odsotnosti pevke Share Nelson in Trickyja, a tokrat z reggaejašem Horaceom Andyjem – ta nikdar ni docela zadovoljiva. Vseeno Safe From Harm, Unfinished Symphaty in Angel ne izgubijo svoje zunajčasne privlačnosti, ki jo še iščejo skladbe z aktualnega EP Ritual Spirit in do konca leta napovedanega albuma: Take it There in Voodoo In My Blood. Občasno, četudi povsem v funkciji celostne zvočne kulise, zmoti le nekoliko pretirana raba matrice, upoštevajoč, da se na odru na trenutke gnete tudi devet glasbenikov. Vseeno to ne vpliva na spoznanje, da Massive Attack še vedno znajo (iz)najti način, kako prepričati, saj znotraj množice prelivajočih se novodobnih slogov niso preobsežni ali kakor koli prenaporni. Precej bolj naporno jih je bilo čakati celo uro potem, ko je svoj »shaftovski« jazzovski fusion predstavil všečni Kamasi Washington s svojim orkestrom.
