Tudi če pustimo ob strani nepotrebno servilnost, ki jo slovenska vlada kaže do bruseljskih uradnikov, si s tem po splošni oceni neoliberalizmu nenaklonjenih ekonomistov ne delamo pretirane usluge. Evropska politika zategovanja pasu že več let upočasnjuje gospodarsko rast in zaposlovanje. Namesto dodatnega potiska, ki ga v tem trenutku potrebuje še vedno dokaj šibka rast, ki jo poganja zgolj izvoz, še naprej po nepotrebnem ustavljamo potrošnjo.
Paradoksalno je, da gre vladi pri sledenju uravnoteženosti javnih financ na roko celo popolna nepripravljenost na novo finančno perspektivo. Potem ko je lani in predlani zelo uspešno počrpala praktično vsa preostala sredstva iz prejšnjega finančnega obdobja, so se evropski prilivi letos zmanjšali skoraj za polovico. Ker so se s tem še občutneje zmanjšale investicije, pa je (na olajšanje vlade) nižji tudi primanjkljaj. Pasivnost vlade bo torej pri sedanji evropski politiki celo nagrajena.
Politika odrekanja, ki ji Slovenija sledi že vse od časov neoliberalnega finančnega ministra Šušteršiča, se seveda najbolj pozna pri davčnih prihodkih, ki predstavljajo večino proračunskih prilivov. To najbolje dokazuje leto 2013, ko so se po zaslugi Zujfa in drugih rezov davčni prilivi v primerjavi z letom 2008 znižali za kar milijardo evrov in pol. Čeprav se od tedaj prihodki iz tega naslova dvigujejo, pa kljub najrazličnejšim ukrepom v boju proti sivi ekonomiji še vedno precej zaostajajo za zadnjim predkriznim letom. Za vlado je tako edina možna opcija nadaljnje varčevanje, še posebno, ker je novi val privatizacije usmerjen predvsem v zmanjšanje javnega dolga.
V skladu s politiko čim manjšega tveganja je tudi nova mala davčna reforma oziroma tako imenovano davčno prestrukturiranje. Namesto za eno od dveh povsem različnih možnosti – za vsesplošno znižanje davkov, ki ga zagovarjajo delodajalci in neoliberalna struja slovenskih ekonomistov, ali zares obsežno prerazporeditev davčnih prilivov, ki bi razbremenila delo in potrošnjo ter zvišala obdavčitev zelo skromno obdavčenega kapitala – se je slovenska finančna politika odločila za kompromis, ki ni ne tič ne miš. Na račun rahlega zvišanja davka na dobiček bosta razbremenjena le višji srednji in najpremožnejši sloj.
V čem bi to koristilo Sloveniji, ni jasno nikomur, z izjemo finančnega ministrstva, ki si od tega, kot je prostodušno priznal bivši minister Mramor, obeta predvsem višjo uvrstitev na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti. Naj bodo celo sami do tega projekta skeptični, pa ni dvoma, da bodo »učinek na konkurenčnost« precej resneje vzele stranke sedanje vladne koalicije. Pred novimi volitvami lahko zagotovo pričakujemo, da bo omenjena uvrstitev pomembnejša od »dosežkov«, ki so posledica taistega lovljenja »konkurenčnosti« in se kažejo v 100.000 (zgolj registriranih) brezposelnih, v skoraj 300.000, ki živijo pod pragom tveganja revščine, ter v nekaj manj kot milijonu tistih, ki jih vsak dan skrbi za usodo svoje vse bolj negotove zaposlitve.