Z izjemno energetično prezenco, neposrednostjo in prodornostjo je kraljevala avtentična članica newyorške avantgarde Penny Arcade v performansu Hrepenenje traja dlje. Svojo polnokrvno izkušnjo življenja v skladu z vrednotami časa seks, droge in rokenrol – gre za prijateljico Andyja Warhola, Louja Reeda, Patti Smith in podobnih legendarnih imen – v svojih performansih uporablja kot podlago za nekaj, kar bi lahko imenovali vitalistično pridigarstvo ali pa stand up satira. Morda je vsakršna žanrska oznaka za tip njenega nastopa odveč oziroma kot je v performansu ob odobravanju publike pojasnila sama: »To ni kabaret, to ni stand up komedija, to ni teater! Ljudje, za teater je prepozno!«
Zares se zdi, da to mlado babico na oder žene čista neustavljiva nuja preprosto in brez dlake na jeziku povedati, kar je treba povedati. Pri tem bi bilo vsako dodatno formalno kompliciranje odvečno in bi stalo na poti brutalni neposrednosti, kakršne vsaj v našem gledališkem prostoru nismo vajeni. Seveda pa je za tak tip »postteatra« treba imeti pogoje: Pennyjina telesna prezenca in pripovedovalska jasnost je lahko tako učinkovita zato, ker ko govori, vedno govori iz globoke, v telo vrezane in z izkušnjo pridobljene modrosti. A če zlahka kupimo njene lucidne in točne analize potrošniške družbe, v kateri niso gentrificirani samo prostori ampak tudi ideje, se vsaj mlajša generacija težko enostavno strinja z njenim generacijsko specifičnim klicem po avtentičnosti. Morda smo res rojeni »pod gladino totalne družbe spektakla«, a to še ne pomeni, da se tu ne moremo naučiti dihati.
Ponos in moč migrantskih čistilk
Tudi projekt Čisto mestoAnestis Azas in Prodromosa Cinikorisa ni teater v strogem pomenu besede, saj grška režiserja zanj angažirata pet migrantk, ki opravljajo delo čistilk v grških gospodinjstvih in razen čiščenja gledaliških stavb v teatru nimajo izkušenj. Predstava skozi osebne zgodbe Filipinke, Južnoafričanke, Albanke, Bolgarke in Moldavijke, ki so iskale boljše življenje, pristale pa v najslabše plačanih službah brez pravic, učinkovito oblikuje gledališki dokument dela migrantk. Med čistilkami na odru sta tudi univerzitetna profesorica in arhitektka – izobrazba pred tako usodo ni nobeno zagotovilo. Nekatere so celo za nekaj let za seboj pustile kopico otrok. Njihova tekoča grščina, ki priča o odlični asimilaciji, čeprav nekatere dolgo niso dobile dovoljenja za bivanje, osupi gledalca, ki mora iztegovati vrat za nadnapisi. Režiserjema z minimalnimi sredstvi, kot so petje, ples, nekaj poz, sicer pa predvsem frontalno pripovedovanje osebnih zgodb, uspe iz anonimnih nevidnih delavk priklicati na dan osebnosti, ki nas fascinirajo z neverjetno voljo, močjo in ponosom. In navdihujoče je prav to – da je mogoče kljub takemu zatiranju ostati dostojanstven. Na žalost so prav ženske v svoji dolgi zgodovini samožrtvovanja imele priložnost v tej vrlini postati prave mojstrice. To pa ni samo predstava o ženskah migrantkah in brezpravnem delu, temveč tudi zgodba o sodobni Grčiji in celotnem zahodnem svetu, ki očitno ohranja helensko tradicijo sužnjelastništva. Predvsem pa je zgodba o vzponu ksenofobije in rasizma, ki v imenu čistosti krvoločno napada tisto reproduktivno podstat, zgrajeno pretežno iz tujcev, ki sploh šele omogoča obstoj neke »suverene« države.
Sama si si kriva
Zaradi kratkosti in enostavnosti ideje, ki jo gledalec pri priči zapopade, je performans mlade Indijke Malike TanejeBodi previden (morda bi bil boljši prevod Bodi previdna) nemara še najmanj prepričljiv. V njem performerka ironično zapopade seksistično naprtenje krivde posiljenim dekletom, češ, kako pa se oblačijo. Ob izrazitem porastu posilstev žensk v Indiji je tema seveda zelo aktualna. Performerka najprej gola stoji pred občinstvom, potem pa ob zaigranem naivnem blebetanju in relativizaciji grožnje spolnega napada ob primerjavi zaščite pred mrazom in zaščite pred poželjivimi pogledi nase navleče vse obleke s stojal, ki so prej razprostrte kot barvna kulisa. Nazadnje stoji pred nami nedefinirana kepa oblačil, ki si kot piko na i nadene še motoristično čelado. Tako posmehljivo pretiravanje dobro izpostavi absurdnost pozivov žensk k pazljivosti, ki zgolj reproducirajo logiko, ki normalizira seksizem in posilstva. Čeprav izhajajoča iz druge kulturne situacije je ta gledališka miniatura tudi dobra opomba k trenutni debati o burkinijih, razrešitev katere pa je dosti bolj kompleksna kot poanta tega performansa.