Vijugava cesta, komajda široka za dva osebna avtomobila, se vije tik ob Kolpi skozi deželo Petra Klepca. Na 25 kilometrih od Fare do Osilnice sredi dneva srečamo štiri avtomobile in pet kolesarjev. »Zares idilično imate tukaj,« rečem mladi mamici Bernardi Čop, prebivalki najmanjše slovenske občine z uradno 372 prebivalci, čeprav domačini trdijo, da jih tam dejansko živi precej manj. Leta 1995, ko se je Osilnica izločila iz nekdanje skupne občine Kočevje, jih je štela več kot 500. »Ja, res je prekrasno, če pridete sem na počitnice za nekaj dni,« odvrne Čopova. »Toda življenje tukaj je nenehen boj.«
Osilnica je daleč stran od mestnih središč, gneče, trgovskih centrov, banke, bolnišnice. Pa vendar tistih nekaj mladih družin, ki tam še vztrajajo, ne želi iz svojega kraja. Če jim le ne bo treba. Zdaj bijejo nov boj. Država jim po 180 letih neprekinjenega delovanja zapira edino šolo v občini. Resda bi jo tako kot letos tudi v prihodnjem šolskem letu obiskovala le dva učenca. Pa vendar je za prebivalce teh odročnih, obmejnih vasic še kako dragocena, opozarjajo.
Nekoč v Osilnici kar tri šole
»Ne zapirajte še zadnjih žarišč izobraževanja v odročnih krajih. Boste dopustili, da se šestletnik vozi vsak dan petdeset kilometrov, pozimi in poleti? Mlade družine ob zapiranju šole nimajo možnosti, da bi še vztrajale v dolini,« opozarja Jože Ožura iz društva Osilniška dolina. Po njegovih besedah je bilo v dolini pred prvo svetovno vojno toliko otrok, da so delovale kar tri šole, vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko je ostala samo še šola v Osilnici.
Društvo je pismo z zahtevo po ohranitvi šole med drugim naslovilo tudi na šolsko ministrico dr. Majo Makovec Brenčič. Toda ministrstvo je za zdaj neomajno. »Pravilnik o pogojih za ustanavljanje javnih osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javnih glasbenih šol pravi, da se postopek za spremembo statusa šole začne, če ima podružnična šola na območjih s specifično poselitvijo manj kot pet učencev in če na podlagi demografskih podatkov najkasneje v dveh letih ne bo izpolnjevala ustreznih pogojev.« Kot dodajajo, sta samo dva vpisana učenca premalo, da bi lahko šolo financirali. Ukrep naj bi bil sicer začasen.
V šolo 25 kilometrov v eno smer
V prihajajočem šolskem letu v prvi razred ne bo vpisa, tretjega pa bosta obiskovala dva učenca. Toda v šolskem letu 2017/2018 se bodo v prvi razred vpisali trije učenci. Kot je v vlogi za ohranitev podružnične šole zapisal ravnatelj matične šole Fara Martin Marinč, bi tako v šolskem letu 2017/2018 v Osilnici lahko načrtovali kombiniran oddelek s tremi učenci v prvem in dvema učencema v četrtem razredu. Leto kasneje predvidevajo vpis še treh do štirih učencev. »Prihodnost, kar zadeva vpis prvošolcev, ni vprašljiva,« dodaja Marinč.
Alenka Kovač, mamica petinpolletnega Mihe, si ne predstavlja, kako bo z njenim sinom čez eno leto, če šole v Osilnici ne bo. »Predstavljajte si, da mora šestletnik vstati pred sedmo zjutraj in se voziti po ovinkasti cesti več kot 25 kilometrov daleč v šolo. Domov pride šele ob 16. uri. Pa saj to je več, kot traja običajen delovnik, kar je absolutno preveč za tako majhnega otroka. Kako naj ima potem energijo, da naredi še kaj za šolo? In kje je njegov prosti čas, čas za igro?« Kot dodaja mamica petletnega Liana Marija Gašparac, pozimi to pomeni, da bo otrok vstal, ko bo tema, in se ves utrujen vrnil domov spet tik pred temo. »Zime pa so pri nas hude in dolge.«
Razmišljajo o vpisu v hrvaško šolo
Mamice tako resno razmišljajo, da če šole v Osilnici ne bo, bodo malčke vpisale v šolo na hrvaški strani, kjer že obiskujejo vrtec. Do tja imajo z avtom štiri minute. »Če nam šolo enkrat vzamejo, je ne bomo nikoli dobili nazaj,« se boji Bernarda Čop, ki bo svojega otroka v prvi razred vpisala čez dve leti.
Kot dodaja osilniški župan Antun Volf, se zaprtje šole pozna v večjem kraju, kaj šele v majhnem, kot je njihov. »Podružnične šole morajo obstati zaradi razvoja podeželja,« pa opozarja predsednica Društva učiteljev podružničnih šol Katja Bolko in ob tem izpostavi izjemno uspešnost učencev podružničarjev na tekmovanjih in višjih stopnjah šolanja. »Ukinitev vsake šole, še posebno podružnične, pomeni za kraj katastrofo, saj s tem iz njega izgine kulturno življenje. Podružnične šole niso drage, so dragocene!« dodaja.