Sonjica je resda prvenec, a daleč od kakršnega koli začetništva, nasprotno, zdi se kot biserček, ki je dolgo čakal, da bo napisan – avtorica je bila ob natisu stara 49 let. Sonjica je neprivlačen otrok in najstnica: preklasta, širokopleča in ogromnih prsi se je ljudem umikala in se od 7. do 27. leta predajala eni sami strasti, branju, v katerega »je padala kot v nezavest«. Brala je nonstop, tudi v sanjah je brala. Živela je v vzporednem, od neprijazne resničnosti odmaknjenem svetu knjig, dokler ni v knjižnico, kjer je delala, prišel za glavo manjši Robert Viktorovič, slikarska legenda predvojnega Pariza, ki je po vrnitvi v Rusijo to plačal z nekaj leti taborišča, nato pa živel v anonimnosti. Dokler ni tistega dne v knjižnici »kakor naliv iz višav spokojnega neba« spoznal, da bo Sonjica njegova žena.
Ta nenavadni par torej zakoraka skozi življenje, zaznamovano s pomanjkanjem, a v neki čudni sreči, ki oba preseneti. Sonjica postane žena in mama in nič več ne bere, Robert na novo zaživi in začne znova delati, hči, čuden, samosvoj ptič, pa jima greni in lepša življenje, kot se spodobi. Dokler vanj ne pripelje svoje porcelanasto bele lepe prijateljice Jasje.
Ulicka riše like, vsakega posebej v njegovi enkratnosti, z njihovimi stiskami in veseljem, sredi njih pa je kot sidro Sonjica, ki skrbi za vse in vsakogar, v srečni samopozabi, kakršno je prej najdevala v branju. Na intimni ravni je Sonjici podoben kasnejši lik prevajalca, Daniel Stein, svojevrstni angel, ki v vojnem času pobijanja Judov in pozneje v Izraelu ves čas dela dobro, ne iz kakšne zavestne moralne dobrote, ampak iz neke spontane nuje, ki mu je imanentna; ves čas skuša vsaj na mikroravni urejati svet tako, da bi bil vreden življenja za druge in s tem zanj. Tudi Sonjica je tak tihi angel, ki kot odprta koža zaznava in rešuje potrebe in stiske ljudi okoli sebe, pa tudi prevare, ki jih sprejema z mirnostjo in razumevanjem modreca. Sonjica, ta ženska, ki ji je namenjena nevidnost, ki neopazno postori vse za vse tiste, ki so tako polni svojih muk in težav, da ji ne utegnejo podeliti statusa spoštovanja vredne osebe, tako pluje z dogodki in pri tem ostaja čista, vedno na strani ljubezni, razumevanja, naklonjenosti. Ko ostane sama, se vrne v izbrano družbo knjig.
Ulicka je izjemna nadaljevalka najboljše ruske literarne tradicije, ki v človeku zmeraj najdeva tisti nepojasnljivi nekaj, ki se izmika vsem družbenim in političnim determinantam; teh nikakor ne zanika, nanje v tekstu opozarja s premnogimi detajli in namigi, a zanima jo predvsem, kaj je človek.