Dijaški literarni klub L'etažer je eden redkih klubov, ki si prizadeva dijaško književno ustvarjalnost predstaviti širši javnosti. Večina dijaških literarnih in drugih klubov namreč živi svoje življenje znotraj srednjih šol. Tak je bil še pred leti tudi L'etažer, ki so ga leta 2009 ustanovili pod okriljem Gimnazije Vič, lani pa so se dijaki skupaj z mentorico, profesorico slovenščine Marjetko Krapež, odločili, da ga osamosvojijo in kot klub nastopijo povezovalno.
V Ljubljani namreč delujejo tudi drugi klubi pod okriljem gimnazij, denimo na poljanski in bežigrajski. »Mi pa skušamo povezati te gimnazije med sabo,« pravi Krapeževa. Večinoma za to poskrbijo »dijaške mreže« kar same v neformalnih okvirjih, kar hitro vodi k skupnemu organiziranju literarnih večerov in predavanj na nevtralnem ozemlju kakšnega Pionirskega doma, Trubarjeve hiše literature ali Vodnikove domačije. Prav tam ta konec tedna poteka L'etažerjev literarni vikend, ki obsega delovni tabor in druženje za mlade bralce od 15. do 29. leta. Njegova posebnost je, da delavnice izvajajo različni mladi mentorji, s čimer želijo spodbuditi mlade ustvarjalce in raziskovalce k mentorskemu delu mlajšim kolegom.
Literarni klub na vsako šolo
Namen literarnega kluba danes je, da mladi počnejo nekaj, kar nima nobene zveze s poslovnostjo in modeli odličnosti, ker je teh v šoli absolutno preveč, pravi Krapeževa. »Jaz to počnem prav zato, da jim povem, da so še druge stvari v življenju, ne le odličnost, merljiva v točkah, in spodbujanje tekmovalnosti. Smisel kluba je v tem, da postanejo raziskovalci. Če pišejo in če berejo, so raziskovalci jezika in samih sebe.« Krapeževa meni, da morajo v teh letih čim več raziskovati, da sploh odkrijejo, kdo so in kaj bi radi.
Sploh ne drži, da mladi ne berejo, ugotavlja Krapeževa. Vedno se najdejo izjeme in na teh je treba graditi. Navdušujejo se nad Burgessom, Kundero, japonsko poezijo, Nabokovom, nadrealisti, Rilkejem. Zelo jih zanimajo povezave med literaturo in filmom ter literaturo in glasbo. Predvsem pa mladi pišejo zelo različno, od konsov in sonetov do poezije v prozi in svobodnega verza. Dijaški klubi, morda ironično, tako »producirajo« bolj raznoliko poezijo kot posamezne resne založbe, ki promovirajo izrazito slogovno istorodne pesnike.
Krapeževa kot pedagoginja in mentorica deluje že več kot dve desetletji, zato ima kar dober pregled na spremembami, ki jih odražajo nove generacije. Svojim dijakom, ne le literarno nadarjenim, rada priporoča branje izven kurikuluma in ugotavlja, da mladi o poeziji, ki ni del učnega načrta, težko razmišljajo samostojno, saj sistem gradi na reprodukciji znanja. A pomanjkanje zanimanja mladih za literaturo je po njenem kliše. »Na vsako generacijo je določeno število dijakov, ki so nagnjeni k literaturi, filozofiji, tako je vedno bilo in vse kaže, da tako vedno bo.«
Dijaki za izdajo knjig delajo
Osamosvojitev od matične gimnazije za L'etažer pomeni, da knjig ne izdajajo več z njeno pomočjo, pač pa jih financirajo sami s prostovoljnim prirejanjem literarnih dogodkov. Zadnjo izdano zbirko Jake Smerkolja so finančno pokrili s predavanji o češki in arabski poeziji ter Ani Karenini, predavali pa so poleg mentorice nekdanji člani L'etažerja, ki so zdaj študentje in diplomanti. »Pomembno je, da se mentorstvo in skrb vzpostavljata tudi med dijaki samimi.« Dijaki sami sledijo tudi vsem etapam izdelave knjige, sami oblikujejo oziroma poiščejo pomoč med vrstniki ter najdejo najcenejšo tiskarno.
Pri L'etažerju so knjige doslej izdali Laura Repovš, Katarina Rakušček, Grega Ulen, Anja Erbežnik, Urban Kuntarič, Matjaž Jamnik, Jakob Barbo in nazadnje Jaka Smerkolj. Zgodaj v mladosti izdane prvence mnogi pesniki in pisatelji kasneje obžalujejo, saj s časovne distance vidijo le njihove pomanjkljivosti. »To in še marsikaj drugega jim seveda povem in mislim, da razumejo. Zato poudarjam, da je vredno vložiti dodatno delo v piljenje kakega verza.« Vseeno mladim izdaja knjige veliko pomeni, ko se za to enkrat odločijo, ne glede na zadržke. »Hkrati jim vedno povem, da ne smejo zaradi knjige postati nečimrni, ter priporočim zdravilo – branje dobrih avtorjev.«
Krapeževa ugotavlja, da mnoge od teh zbirk pustijo pečat v generaciji. Včasih nastanejo prave male kultne dijaške knjige, kakršno je leta 2012 napisal Grega Ulen. Dijaške knjige kažejo, da obstajajo krogi mladih, ki se želijo usidrati v svojem jeziku. »Mogoče bo to eno sidro, ki jih bo privleklo nazaj, če se bodo odločili zapustiti državo, ki znanja in talentov mladih ne zna ceniti,« upa Krapeževa.
