V kvalifikacijah je nastopilo 27 tekmovalk, iz vsake izmed štirih predtekmovalnih skupin pa se je v polfinale uvrstila najboljša peterica in po času najboljše šesto mesto. Tekmovalka Žusterne je v svoji skupini zasedla prav peto mesto, zadnje, ki je še peljalo v polfinale (1:55,934), a je imela pred šestouvrščeno Američanko Maggie Hogan že več kot tri sekunde prednosti. »V kvalifikacijah nas veliko seveda ni šlo na polno. Treba je bilo pač nekoliko taktizirati, saj ti v nadaljevanju tekmovanja vsak atom moči pride še kako prav,« je ocenila Špela Ponomarenko Janić pred nastopom 21 polfinalistk, razdeljenih v tri skupine, ki je sledil že manj kot uro kasneje.
Po dve najboljši iz vsake skupine sta se neposredno uvrstili v finale A, med elitno osmerico pa je bilo prostora še za dve, po času najbolje uvrščeni kajakašici od treh. Štiriintridesetletna Primorka je v svoji polfinalni skupini osvojila tretje mesto s časom 1:58,098, a to ni bilo dovolj za finale A. Za neposredno uvrstitev v veliki finale je v svoji skupini za drugouvrščeno Azerbajdžanko Ino Osipenko Rodomsko zaostala za slabe pol sekunde, na lastno žalost pa je bila za napredovanje med tretjeuvrščenimi kajakašicami najslabša po času: v drugih dveh skupinah je Kitajka Yu Zhou dosegla čas 1:55,311, Srbkinja Dalma Ružičić Benedek pa 1:57,294.
Slovenska reprezentantka je bila na polovici proge šele sedma (zadnja), vendar je nato v drugem delu precej pospešila in prišla na tretje mesto. Osvojila je skupno deveto mesto in zgolj za eno zgrešila svoj drugi finalni nastop na letošnjih igrah v Riu de Janeiru, potem ko je bila na 200 metrov četrta. »To je moja običajna taktika pri nastopih na 500 metrov, zlasti ko piha veter v prsi. Na startu sem se poskušala držati Angležinje na pol čolna, ker sem vedela, da zelo dobro starta. Zadnjih 150 metrov sem šla na vso moč, žal je bilo te premalo. Vse sem storila, kot sva si s Stjepanom Janićem zamislila, a malo je zmanjkalo, dve sta bili boljši,« je dejala Ponomarenko-Janićeva, ki je vozila na prvi (zunanji) progi.
Priznala je, da si je želela še en finale v Riu de Janeiru. »Drži, toda takšen je pač šport. Tokrat nisem imela sreče, ki je še kako potrebna tudi v našem športu. Veter v prsi je iz nastopa v nastop stopnjeval svojo moč, tako da je naša skupina tekmovala v najslabših razmerah in je bila zato tudi najpočasnejša. Pred tekmo sem bila zelo zadovoljna s skupino, prepričana sem bila, da bo najhitrejša. V cilj sem prišla povsem izmučena, mislim, da je bil to moj maksimum, zato si zares nimam česa očitati,« je ocenila slovenska kajakašica.
