Država je leta 2011 začela s prodajo več gradov, ki pa se je po več letih zaključila vse prej kot uspešno, če pogledamo število prodanih gradov. Prodana je bila ena sama nepremičnina, graščina Socka v občini Vojnik, ki jo je za gostinsko-turistične namene in kulturne prireditve kupilo podjetje, sicer specializirano za prodajo čistilne opreme.
V tem času je ministrstvo za kulturo delno rešitev našlo zgolj za gradova Turnišče in Rihemberk, ki so ju predali lokalnima skupnostma. A problem za vse ostaja enak: denarja za prenovo ni ne v državnem ne v lokalnem proračunu. Proračunska sredstva za kulturno dediščino se manjšajo od leta 2007 naprej, kar je privedlo do alarmantnega položaja v letih 2014 in 2015. V letu 2016 so sredstva rahlo povečali, a še vedno ne zadoščajo. Evropskih sredstev med letoma 2014 in 2020 bo minimalno, saj kulturna dediščina nima svoje prednostne naložbe.
Vsi gradovi ne propadajo
Preostale stavbe (529 enot grajske arhitekture, ki jo predstavljajo dvorci, graščine, utrdbe, grajske kašče) bodo v prihodnjih petih letih najbrž naprej počasi propadale. A državna sekretarka na ministrstvu za kulturo in strokovnjakinja za gradove Damjana Pečnik pravi, da stanje vendarle ni tako slabo. »Žal se vedno kar malo na pamet govori, da vsi gradovi propadajo, kar ni čisto res. Imamo tudi številne pozitivne primere.«
Med te gotovo štejejo prenove, ki so se začele že v 50. letih prejšnjega stoletja in so do danes 52 grajskih objektov spremenile v muzeje ali gostinsko-turistične objekte. Med take sodita denimo grad Snežnik, v katerem deluje enota Narodnega muzeja Slovenije, in Predjamski grad. A vsi gradovi seveda nimajo strateških danosti in bližine Postojnske jame. V 24 objektih so se naselile psihiatrične bolnišnice, domovi starejših občanov, šole in zapori. V nekaterih so tudi uradi in stanovanja, 15 objektov je spremenjenih v hotele ali pa oddajajo sobe. In končno: 49 grajskih objektov v državni, občinski ali zasebni lasti je dejansko slabo vzdrževanih, praznih, propadajočih in jim grozi izguba varovanih spomeniških lastnosti.
Ideje so, denarja ni
En najslabših odgovorov na vprašanje, s čim jih napolniti, je po mnenju Damjane Pečnik muzejska vsebina. »Za delovanje muzeja oziroma galerije moramo danes zagotoviti vse sodobne tehnične pogoje od varovanja, klime, ustreznega števila sanitarij, evakuacijskih poti do dostopnosti za gibalno in senzorno ovirane. Večina grajskih ustanov je specifičnih in tega ni mogoče zagotoviti. Zato sem sama veliko bolj naklonjena iskanju alternativnih vsebin.«
Alternativnih predlogov je kar nekaj. Režiser Samo M. Strelec bi rad v gradu Turnišče odprl muzej uspehov Slovenk in Slovencev, ki so ga na Ptuju zdaj v manjšem obsegu umestili v grajske rove pod grajski hrib. Na gradu Cmurek deluje ducat domačinov, ki želijo v njem nekega dne odpreti interdisciplinarni mednarodni muzej norosti.
Seveda vse ideje, ki prihajajo iz lokalnih okolij, niso najboljše. Grad Šrajbarski turn je lokalna skupnost želela urediti kot hotel višjega cenovnega razreda. »Ko smo grad raziskali in je bil izdelan konservatorski načrt, smo morali to možnost zavrniti, saj so vsi prostori poslikani in prehodni med seboj in kot taki niso primerni za hotelske vsebine. Običajen hotelski standard danes je, da sta kopalnica in stranišče v sobi, ne na hodniku.«
Visoke cene odganjajo kupce
Je rešitev prodaja gradov zasebnikom? V zasebni lasti je že 96 grajskih objektov, ki so bili v celoti ali delno obnovljeni. Ravno pred kratkim se je končala obnova gradu Vinica, v katerem lokalno nepremičninsko podjetje odpira luksuzni hotel. Nedolgo so dvorec Slivnica pri Mariboru na dražbi za 181.000 evrov prodali ruskemu kupcu. »Za stroko je pomembno, da lastnik skrbi za kulturni spomenik oziroma dediščino. V odloku razglasitve za kulturni spomenik lokalnega ali državnega pomena je določeno, da mora lastnik zagotavljati javno dostopnost in dostop za raziskovalne in študijske namene,« pravi Damjana Pečnik. Nad ravnanjem novih lastnikov ali upraviteljev z gradovi bdi služba za investicije ministrstva za kulturo in seveda Zavod za varstvo kulturne dediščine. Neupoštevanja pogodbenih določil so po besedah Pečnikove redka.
Zanimiv pa je status gradu Otočec, za katerega že desetletja skrbi, ga vzdržuje in obnavlja tovarna Krka. Grad je ministrstvo v preteklosti uvrstilo na seznam za prodajo, da bi tovarni Krka omogočili nakup, a zakonska določila trenutno ne omogočajo neposredne prodaje. Na ministrstvu si prizadevajo najti rešitve za bolj fleksibilno zakonsko podlago, ki bi omogočala lažje ali pa drugačno najemanje grajskih objektov, saj so cene zelo visoke in odvračajo potencialne najemnike in kupce. V Provansi ali v sosednji Avstriji najdemo srednjeveški grad, ki je opremljen z bazenom, z urejeno površino, ki se prodaja za malo manj kot dva milijona, pri nas pa te cene dosegajo gradovi, potrebni temeljite obnove.