Debelo uro vožnje iz Novega mesta, ko se začne cesta spuščati proti Dolenjim Radencem in dolini reke Kolpe, se odpre čisto drug svet. »V Radencih pri zeleni hiši zavijete desno. Potem se peljete še kilometer, dva in tam smo mi,« me usmeri Viktor Bukovac, eden od treh prebivalcev vasice Dečina. Vsi trije so upokojeni. Druga je njegova soproga Nada, tretji je sosed, ki živi sam.
Pogled v podatke statističnega urada pokaže, da je leta 1890 vas štela 41 prebivalcev, leta 1981 sta tam živela dva, deset let kasneje ni bilo več nikogar. Vse do leta 2007, ko se je iz Kočevja na svojo nekdanjo domačijo vrnil Bukovac. Do svojega petnajstega leta je živel v Dečini, šolo je obiskoval v šest kilometrov oddaljenem Starem trgu. »Nato pa smo se s starši preselili v Kočevje. Tam sem končal srednjo šolo, se zaposlil, oženil. Živeli smo v bloku, a vedno sem imel željo vrniti se na domačijo. Potem pa je nekoč oče dejal, če bi jaz uredil to hišo. In tako se je začelo.«
Več prednosti kot slabosti
Tudi soproga Nada ni imela nič proti, da se preselita na podeželje, navsezadnje v duši nikoli ni bila mestni človek. Zaradi določenih razlogov se je sicer v Dečino preselila nekoliko kasneje. Toda odločitev je bila dokončna. »Začela sva urejati posestvo, imava nekaj vrta, pa njivo in sadovnjak. Krasno je, predvsem mirno,« pove Bukovac, ki pravi, da ni slabih strani življenja v odmaknjeni vasici. »Edino malo smo odmaknjeni od trgovin, najbližja je v Starem trgu. Ko smo hodili v šolo, smo šli po bližnjici čez hrib, vendar je tako strmo, da kolena grizeš,« se ob spominih iz mladosti nasmehne Bukovac. Vendar tudi oddaljenosti o trgovine, zdravnika, banke ne označuje kot slabost. »Saj imava avto in dokler lahko oba voziva, ni nobenih težav.«
Ko je leta 2007 svoje stalno bivališče prijavil v Dečini, je bil dolgo edini prebivalec vasi. Pred tremi leti se je prijavila tudi soproga, leto za njo še tretji prebivalec. »Pred tem je bila vas dolga leta prazna, bila je kot vas strahov. Ko sem bil otrok, so bile štiri hiše polne. Pa že takrat so mnogi odšli, mladi so se odselili, starejši prebivalci so ostali. Ko so bili že onemogli, so se preselili k svojcem, hiše tukaj pa so zaklenili in bile so prepuščene propadanju.« Kot pravi Bukovac, so zadnja leta lastniki obnovili kakšnih sedem hiš v vasi in pridejo tja med počitnicami ali ob koncih tedna. Ena hiša pa še vedno propada.
Viktorja sicer daleč naokoli poznajo kot gojitelja pasemskih malih živali. »Ko sva se s soprogo preselila sem, sva nameravala zadaj za hišo postaviti kokošnjak, da bova imela kakšnih deset kokoši pa dve zajklji. A se nekako ni ustavilo samo pri tem,« z nasmehom pripoveduje Bukovac, ko nam pokaže velikanski kokošnjak z več kot sto primerki živali čistih pasem, med njimi velikanske črne peteline in snežno bele kokoši z nenavadno mehkim perjem. Samo lansko leto je na razstavi v Novem mestu odnesel kar osem pokalov.
Kokoši, ki nesejo zelena jajca
»Že od nekdaj sem imel veselje in voljo za rejo perutnine. A v mestu ni bilo možnosti za to, ko pa sva se preselila sem, me je to spet pritegnilo. In kar naenkrat sva imela deset, petnajst pasem. Pa če jih je od vsake pasme po deset primerkov, je to že krepko več kot sto živali,« pravi Bukovac, s tal sredi kokošnjaka pobere »izgubljeno« jajce, nato pa nam pokaže še jajca z zeleno lupino, ki jih nosijo kokoši pasme angleška araukana. Veselje mu dajo tudi pasemski kunci, med njimi rdeči novozelandec in nemški lisec. Da živalim samo zamenja vodo in jih nahrani, mu vsak dan vzame kakšni dve uri. Če mora kokošnjake in zajčje kletke še počistiti, je dela za ves dan.
Nikoli več v mesto
»Res, prav uživava. Nikoli več ne bi zamenjala življenja tukaj za mestno življenje. Sva polno zaposlena upokojenca, vsak dan nama je prekratek,« pove soproga Nada, ko na mizo v senci pod brajdo postavi skodelice kave in domače piškote. Da v vasi nekdo živi in skrbi za zemljo, je dobro tudi zato, da se pokrajina toliko ne zarašča, doda Bukovac.
»Včasih kdo reče, če nam ni nič dolgčas, ko smo tukaj sami. Ampak saj si tudi v bloku dejansko sam,« pravi. Imata veliko obiskov, hodita naokrog, k njima rada prideta tudi sinova z družinama. »Sploh se ne počutim starega 60 let. In upam, da bom še dolgo krmil kokoši,« sklene Bukovac.
