Nekoč, v začetku osemdesetih let prejšnjega tisočletja, je na koncerte po nekdanji Jugoslaviji z vlakom potovala mlada mariborska rokovska skupina, ki je v svojem imenu nosila pridevnik lačni in najbolj pogosto štajersko moško ime s črko z na koncu. Denarja za kombi s šoferjem ni bilo, organizatorji koncertov so neznanim mladim bendom ponujali povrnjene potne stroške za vlak, spanje z večerjo in nekaj brezplačne pijače na nastopu. O honorarju so lahko takrat samo sanjali. Pa tudi sanjali niso, saj jim je bilo nastopanje in izvajanje lastnih pesmi samo po sebi nagrada.
Telefonske govorilnice na drobiž ali žetone so bile edina povezava z domačimi. Vsakih nekaj dni je kakšen član benda poklical domov in povedal, da se imajo fajn. Razlagati nekomu, ki še nikoli ni doživel temperamentne publike, neverjetne gostoljubnosti in hrane za prste polizat, ni imelo posebnega smisla, zato so se po navadi pri opisu svojega počutja omejili na besedo fajn.
Vozni red Jugoslovanskih železnic in vsakodnevne zamude vlakov so bili tipičen primer soočenja teorije in prakse po principu »jebi ga«, ki je takrat skrbel za zdravje in počutje naših narodov in narodnosti. Tiste čase namreč sploh ni bilo pomembno, kdaj naj bi se kaj tudi v resnici zgodilo. Takrat je bilo najbolj pomembno, da smo živi in zdravi. Vse drugo je lahko počakalo. In največkrat tudi je počakalo. Nekaj ur, kakšen dan. Jebi ga.
Sex and drugs and rock'n'roll sto na uro
Mesto Vinkovci, eno največjih železniških križišč nekdanje države, umeščeno med Hrvaško, Bosno in Srbijo, je bilo včasih polno žrtev voznega reda JŽ in zamud, ki so podirale načrte in urnike potnikom in tistim, ki so jih zaman čakali na končnih destinacijah. In tako se je neko zimsko noč tudi našim mladim rokerjem zgodilo, da so morali nenačrtovano prespati v Vinkovcih. Nenačrtovano pomeni, da ni bilo dovolj denarja za dve ali tri sobe v hotelu. Takrat še ni bilo hostlov, pa tudi nobenega fena še niso imeli v Vinkovcih, ki bi jih lahko za silo prenočil.
Hotel Admiral je še imel eno prosto dvoposteljno sobo v pritličju. Dva člana benda sta se na recepciji prijavila, preostali trije pa so splezali skozi okno. Najprej kitare, potem pa še živa sila. Načrt je bil, da se namesto dva po dolgem poleže vseh pet počez. Rečeno, storjeno.
Naj verjame vsak, kar hoče, ampak govorice o pretiravanju v vseh ozirih na turnejah rokovskih bendov v osemdesetih letih so bile resnične. Sex and drugs and rock'n'roll sto na uro. Takrat še ni bilo usodnega aidsa, pa tudi posthipijevska karma seksualne revolucije se je z novopečenimi pankerji presenetljivo dobro zlila.
Fenice so čakale bende v vsakem mestu, hašiš, trava in kondomi pa so jih namesto čokoladnih bombonov z višnjami čakali na posteljnih blazinah. V hladilnikih so se hladili šampanjci in kaviar, menedžerji pa so po sobah nameščali videorekorderje in kasete z zadnjimi porniči takrat nenadkriljive Tracy Lords. Zakaj? Zato, da zvezdniki pred orgijami ne bi izgubljali preveč časa, saj sta jih naslednji dan v nekem drugem mestu spet čakala koncert in nova orgija v hotelski sobi. Malo morgen. Kdor to verjame, si je sam kriv.
Bend iz današnje kolumne je vedno hotel biti in je konec koncev tudi bil nekaj posebnega. Nikakor se niso pustili strpati v isti koš s svojimi takratnimi kolegi. Zato tudi njihove navade niso bile stereotipne, takšne, kot so bila zgoraj opisana vsestranska pretiravanja njihovih kolegov. Kljub svojim rosnim letom so bili presenetljivo zreli in odgovorni do svojega dela in kariere.
Naj nadaljujem z zgodbo. Vseh pet se jih je torej v dvoposteljni sobi lotilo utečenih večernih opravil pred spanjem. Svoje obleke so obesili na obešalnike v omaro. Hlače so na črto pod suknjič zložili, nogavice (pravilno obrnjene), spodnje hlače (takšen bel, pri vseh enak, jugoslovanski model) in bele majice z naramnicami pa so pospravili vsak v svojo plastično vrečko za umazano perilo.
Potem so drug drugemu pregledali nohte in si dahnili v nos, da preverijo, ali so bili njihovi zobki dovolj zdrgnjeno umiti. Nato je sledilo branje knjig ali pa študijskega gradiva, saj so bili izpiti vedno v najbolj neprimernih terminih, recimo takrat, ko je imel bend polne roke dela z dunjo in jagnjetino.
Ilegalne sardine na hotelski postelji
Šef skupine je še pred polnočjo ugasnil luč in bend je, zložen počez, čez dve postelji, kot sardine v konzervi, z vero v boljši jutri, zaspal v sladko spanje pravičnega. Ponoči se je obračalo na komando in spalo brez smrčanja. Do jutra so podihali ves zrak v sobi in na steklo edinega okna v sobi se je naselila rosa. Zunaj je škripal mraz, tako da kakršnokoli prezračevanje ni prišlo v poštev. Šef benda se je zaradi nerodne nočne erekcije prvi zbudil, vstal in preostalim pustil za sardino več zdravega spanca. Zaljubljen kot je bil, si je seveda pozabil pravočasno zatakniti fotografijo svoje ljubezni v denarnico. Zato si jo je po spominu poskušal narisati na rosno šipo okna. Najprej je narisal veliko črko U, kot obliko njenega obraza. Z dvema pikama je pozicioniral nos. Potem je narisal še oči in obrvi.
Zaljubljenemu kot je bil, se mu je jutranja mojstrovina kar takoj zazdela zelo podobna njegovi ljubljeni, tako da je vznemirjeno nadaljeval. Z razprtimi prsti je pustil nekaj prostora za čelo in z nekaj potezami narisal njene vihrave lase. Potem je skozi narisane lase zagledal ulico in se poskušal spomniti, v katerem mestu so obtičali, kar ob količini prebranih knjig in predelanega študijskega gradiva sploh ni bilo enostavno. Ozrl se je proti svojim sardinam, ki so še globoko spale. Največja je celo smrčala, zato jih ni hotel buditi, ampak se je odločil, da bo na informacijo, kje se pravzaprav nahajajo, solidarno počakal.
Risba na šipi je bila skoraj gotova. Imela je lase, obrvi in oči, nos in obliko lica. Podobi njegove ljubljene so manjkale samo ustnice. S prstom se je previdno približal risbi, ampak še vedno ni imel prave ideje, kako naj nariše prav takšne sočne ustnice, ki jih je bil z njenimi poljubi vedno tako hvaležno deležen.
Potem se mu je naenkrat obrestovala vsa poezija, ki jo je prebral. Obrestovali so se mu vsi romani in vsa umetniška platna svetovnih slikarjev, ki si jih je ogledal. Obrestovali so se mu vsi filmi, ob katerih je skrivaj jokal v kinu. V glavi so mu odmevale vse melodije, ki jih je vpijal na koncertih ali doma, ob po pošti naročenih albumih iz tujine. Poljubil je šipo in risbi s poljubom narisal ustnice!
Sardine, se pravi bend, se je kašljajoče zbudil, zato je z eno potezo s šipe zbrisal risbo in se fantom spodbudno nasmehnil. Trije so morali čim prej skozi okno, da jih ne odkrije uprava hotela. Prijavljena dva pa sta dobila zadolžitev, da si še za njih na hotelskem zajtrku napolnita žepe s kruhom, sirom in salamami, s paštetami in šipkovimi marmeladami. Če bo čas, naj suneta še kakšen jogurt, so jima utrujeni od dokaj neudobnega spanja naročili trije tokratni ilegalci.
Če bo kdo v tej resnični zgodbi našel pravljico, naj se ne zmede. Tudi jaz namreč več ne vem, ali se je zgodba res zgodila. Naj vam poljub nariše ustnice!
