Dvojna napaka: Novo leto

»Kaj je bilo pravzaprav v tistem drugem prostoru? Se je kaj zgodilo?« sem vprašal, ko sva se spet premaknila. »Pač še en prostor in manjše plesišče. Ni mi čisto jasno,« je rekla Maja, »saj najprej je bilo še fino, malo smo klepetale s tistimi Srbkinjami, celo plesale smo, potem pa je prišla neka ženska, ki je totalno zamorila. Kar pred vsemi je začela razlagati neko svojo tragedijo o nasilnem možu, ki jo je kar naprej maltretiral. S hčerko sta morali pobegniti in prišli sta sem, kjer si je ona čez čas našla novega moža. Pazi to: ta, je rekla, je nasilen samo do drugih, z njo pa da je čisto mehek. Če pa bi slučajno srečal njenega bivšega – ki ga ni videla že leta in nima pojma, kje sploh je – bi ga takoj ubil. Krneki. Itak pa je bila pijana in se je nastavljala tako rekoč vsem tipom. Pa ni bila iz naše skupine, neka Makedonka, Vasilija ali nekaj, saj ni važno …« je rekla Maja.

»Vasa!« sem zašepetal predse. »Aja, mimogrede, nekaj sem ti pozabil povedati. Dovolj imam tega. Naslednje leto bomo praznovali v Nemčiji. Dobil sem rezidenco,« sem rekel, tik preden sva sedla v taksi.

Za nama je bilo nekaj napornih tednov, zadnji še posebej. December se je, kot po navadi, v pričakovanju družinskih srečanj in zahtev po narejeno prazničnem razpoloženju kar vlekel in vlekel. Maja se je sukala po stanovanju, bentila čez nered in delala načrte – najprimernejše mesto za drevesce, termin za obed s starši, jedilnik – jaz pa sem se po najboljših močeh trudil, da bi jo ignoriral. Obnašal sem se kot nekdo, ki se noče izdati, da ima sredi delovnega tedna rojstni dan, ker njegovi sodelavci tega ne vedo ali pa so pozabili, in v takšnem primeru je bolje sploh ne vedeti. Pred kakšnima dvema letoma sva z Majo drug drugemu jasno povedala svoji stališči: bolj ko je ona vztrajala pri pomembnosti praznikov in obredov, bolj sem se jaz zapiral vase, v svoj žalostni prostor brez vrednot, in jo poskušal pasivno odriniti čim dlje proč.

Tako so imela najina božičevanja videz nepričakovanega kompromisa: Maja mi je ob prvi priložnosti (ob prvem kozarcu vina) priznala, da je bil ves tisti cirkus dejansko odveč in da bi šlo tudi brez vse tiste navlake, če bi se le manj kregala in bi jaz pokazal vsaj malo razumevanja, medtem ko je mene njen trud na koncu vedno znova dejansko vsaj malo omehčal – kar mi je bilo tudi ob drugem kozarcu vina seveda težko priznati. Letos je bilo še posebej napeto. Zaradi privajanja na življenje z dojenčkom sva bila nenehno preutrujena in stanovanje je bilo v še večjem neredu. Zadostoval je samo najmanjši namig in že sva eksplodirala. Vrhunec bi bilo težko izbrati: drevesce, ki je bilo videti kot igrača, napaka, da sva obe družini nepreklicno zadnjič povabila hkrati, ali to, da sva na silvestrovo zaspala že ob desetih. »Zakaj sva sploh še skupaj,« je v nekem trenutku rekla Maja. »To je ta oslovska ljubezen,« sem rekel s prisiljenim nasmeškom, ko me je prešinilo, da sem očitno spet šel predaleč. Maja me je samo debelo pogledala. »Trmasta,« sem rekel, »močnejša od nekega naključnega datuma ali enega meseca.«

* * *

V prvih dneh januarja sva bila oba nekoliko boljše volje, vesela, da je december za nama. V resnici je obema odleglo. Tako sem nekega dne kmalu zatem predlagal, da bi lahko poklicala sosedo, naj pride v petek zvečer pazit otroka, midva pa bi šla na pijačo. »Kot nekoč, se spomniš, kot dva mlada človeka,« sem rekel. Ko je otrok zaspal in se je varuška udobno namestila na zofi, sva se, da bi poudarila trud in prizadevnost, oblekla skoraj kot za silvestrovo in se hitro odpravila. »Ne bova dolgo,« je na vratih še rekla Maja.

V okolici najinega izbranega lokala je bilo vse videti precej izumrlo, zato sva se še malo sprehodila po mestu, da naju ne bi v praznem lokalu, prepuščena sama sebi, že takoj spet premagala slaba volja. Ko sva se čez slabo uro vrnila, so ljudje v bundah viseli na ulici in iz lokala je prihajala glasba. Skozi pritlično okno sva videla didžeja, kako poplesava. Maja se je že hotela obrniti, jaz pa sem iz trdoglavosti odločno odrinil vrata in vstopil. Bilo je nabito. Vzdolž šanka sva se sprehodila med mizami. Lepi mladi ljudje v skrbno izbranih, a ne nujno slavnostnih oblekah, verjetno s službami, brez družin, so srkali butična piva. Pomignil sem proti kotu z dvema mizama, kjer je sedela samo neka ženska v izzivalni oprijeti obleki, okoli nje pa so bile prazne klopi. »Lahko prisedeva?« sem rekel in še v istem trenutku, ne da bi počakal na odgovor, Majo potegnil za sabo na klop. Ženska je zamomljala nekaj nerazumljivega ali neodločnega in nama čez nekaj trenutkov razložila, da pričakuje še druge, ampak da za zdaj ni problem. Posvetila se je svojemu telefonu, jaz pa sem šel do šanka po pijačo. Ko sem se vrnil, je bilo na klopeh še nekaj moških, ki se za naju niso zmenili, Maja pa se je pomaknila še malo bolj na rob in togo strmela predse. Prisedel sem in se poskušal pretvarjati, da se zabavam.

Pila sva počasi, brez pravega užitka, medtem pa se je naše omizje čedalje bolj polnilo. Ko sva spila prvo pijačo, smo bili na klopeh že tesno stisnjeni drug ob drugega, mizi sta bili polni kozarcev. V hrupu sva se komaj slišala. Nekdo je opazil, da imava prazne kozarce, in glasno vprašal, ali bi še kaj pila. Od nekod je potegnil steklenico in nama s širokim nasmehom pokimal. »Bosta malo srbske rakije?« Z Majo sva se spogledala, tip pa je medtem že zaklical, naj mu dajo še dva kozarca, ki sta se v naslednjem trenutku do roba polna znašla pred nama. Skomignil sem in začel nazdravljati z neznanci.

»Vidva sta najbrž Zvezdanova prijatelja?« naju je sključena pod dvignjene moške roke vprašala neka ženska in se nasmehnila. »Zvezdan? Kdo je to? Pravzaprav sva se midva tukaj znašla čisto po naključju, ker drugje ni bilo več prostora,« sem rekel in vrnil nasmeh. Ko sem razlagal situacijo, je pogovoru prisluhnil še tip, ki nama je prej natočil pijačo, in veselo zavpil, da nič hudega, da smo danes vsi prijatelji in da je dovolj pijače za vse. Maja je previdno vprašala, ali ima tip s pijačo danes mogoče rojstni dan. »Mića? Ne, ne, mi danes praznujemo novo leto. Pravoslavno novo leto!« je v smehu rekla ženska. Nato je vstala, nekaj zaklicala v zrak in skupaj z drugimi visoko dvignila kozarec. Z dvignjenimi obrvmi sem pogledal Majo. Široko se mi je nasmehnila. »Dobila sva še eno priložnost! Srečno novo leto!« je rekla. Poljubil sem jo na usta, nato sva objeta okrog ramen dvignila kozarca. Najini vriski so se zlili s kričanjem okoli naju.

Kmalu sva se nezavezujoče pogovarjala z vsaj polovico omizja. Pili smo hitro in se nismo ozirali na to, kaj naročamo ali od kod natakamo. Čez čas je nekaj ljudi odšlo malo na zrak, nekateri pa so izginili v drugi prostor, ki je bil nekoliko skrit za ozkim prehodom in kjer je bilo, kot sem izvedel kasneje, tudi manjše plesišče. Tja je izginila tudi Maja. S kotičkom očesa sem opazil golo stegno ene izmed žensk v pretesni obleki, s katero se je zaklepetala Maja, in v naslednjem trenutku sta že izginili. Iztegnil sem roke in jih položil na naslonjalo klopi. Z zaprtimi očmi sem si poskušal predstavljati točko, na kateri se zabriše razlika med hrupom in tišino.

* * *

»Z ženo sta lep par,« je rekel nekdo. Počasi sem odprl oči. Vame je zrl molčeč temnolas tip, ki ga prej sploh nisem opazil. Sedel je nasproti mene, na drugem koncu omizja. »Saj sta poročena, kajne?« je rekel.

Potreboval sem trenutek, da sem prišel k sebi, nato sem si ga malo natančneje ogledal. Imel je gosto brado in mehek, a pronicljiv pogled, ki me je začuda nekoliko streznil. Gledal je naravnost vame in očitno čakal na odgovor.

»Ja, poročena, tri leta. Ti?« sem rekel.

»Ločen,« je rekel in še naprej nepremično strmel vame.

»Hm …« sem zamomljal in začel gledati po prostoru.

»Upam, da znaš ceniti, kar imaš; leta, ko sva bila z ženo skupaj, so bila najlepša leta mojega življenja,« je rekel. Pomislil sem, da mogoče ne strmi vame, ampak skozi mene, v steno, v drug prostor, v drug čas.

»Res je, imam krasno ženo, ampak vem, da nisem vedno najboljši mož. Zadnje čase, odkar imava otroka, je najina zveza na preizkušnji,« sem rekel in teatralično segel po kozarcu, ki sem ga izpraznil na dušek. Potem sem vzel še enega izmed drugih bolj ali manj polnih kozarcev in ga prav tako zvrnil.

Tip je nekaj trenutkov samo mirno sedel, nato je rekel, da imam prav, in še sam izpraznil enega izmed kozarcev na mizi. Natočila sva si.

»Kaj imata, sina ali hčer?« je vprašal čez čas.

»Sina,« sem rekel.

»Čestitam!« je rekel.

Dvignil sem kozarec, da bi ga prekinil, a mi tokrat ni sledil.

»Tukaj smo danes zbrani skoraj izključno Srbi, ampak tudi jaz večine ne poznam. Zdaj živim sam, zunaj Ljubljane. Na Krasu zidam hišo,« je rekel.

Začel sem razmišljati, kako bi ga lahko prekinil in kdaj se bodo vrnili drugi.

»Moja žena, Vasa, je bila Makedonka. Neizmerno sem jo imel rad. Moji starši so zvezi sicer nasprotovali, ampak, saj veš, ljubezen je trmasta,« je nadaljeval. Presenečen nad njegovo izbiro besed sem dvignil pogled, ampak tip se ni pustil motiti. »Kljub vsemu sva se poročila in čez eno leto dobila otroka. Čeprav sem si želel sina, je bil to najlepši trenutek mojega življenja. Hčer sem naravnost oboževal. Ti me razumeš, ti imaš ženo in otroka, ti veš, kaj to pomeni. Mladi se danes ne poročajo več.«

Začel sem pogrešati gnečo, hotel sem spet biti del skupine, v kateri sem se lahko pogovarjal z vsemi in z nikomer. V utesnjenosti ni bilo prostora za tesnobo. Bili smo samo neznanci, ki smo se pod skupno pretvezo nečesa veselili. Ničesar konkretnega.

»Ampak časi so bili težki. Ni bilo dela, saj veš,« je nadaljeval tip. »Veliko mojih znancev je šlo v tujino. Po nekaj letih sem se odločil, da grem še jaz. Ampak če si brez papirjev, je tudi v tujini težko najti delo … Veš, zakaj so Nemci tako uspešni? Zaradi nas južnjakov. V Nemčiji sem opravljal razna dela na črno, v glavnem gradbena, pomagal sem v skladiščih, takšne stvari. Po mesece sem preživel v kontejnerjih zraven gradbišč, kjer smo si z drugimi ilegalnimi delavci vsak večer pogreli golaž iz konzerve kot kakšni tovornjakarji. Saj v bistvu smo res živeli kot v tovornjaku. Kot begunci. Brezdomci. Tega si ne moreš predstavljati, ampak tudi brezdomci imajo svoje teritorije, ki jih branijo z življenjem; no, tako delavci na črno ščitijo svoje delo. Če med delavci pride do prepira, se vsi obrnejo proč, poznam to, o, ja, še predobro! To je en tak tih dogovor. Naj se ilegalci med sabo pobijejo, koga briga. Če nimaš papirjev, si pes. In če je treba, se psi med sabo zgrizejo do smrti. Situacija je napeta, prej ali slej nekdo potegne nož in …

Kljub vsemu sem ženi vsak mesec poslal kuverto z denarjem. Garal sem, razumeš, pošiljal sem ji več denarja, kot ga spodaj zaslužita dve družini, meni pa ni ostalo skoraj nič. Ampak nič hudega; veš, kaj mi je dajalo moč? Moja hči. Misel na mojo hčer. To je bilo edino, kar me je držalo pri življenju. Pri življenju, razumeš?! Tam nikogar ne zanima, da imaš spodaj družino, ki je mogoče odvisna od tebe. Da hodiš okrog v delovnem kombinezonu, zato da si lahko tvoja žena kupi novo obleko. Da imaš včasih za večerjo samo cigareto, da lahko tvoja hči dobi lubenico.

Pa dobro, preteklost je preteklost. Ne? Vsi imamo na vesti kak madež, vsi smo krvavi pod kožo. Takrat v kontejnerjih … Ni bilo lahko, res ne. Naj se vsak ukvarja s svojimi problemi in pusti tuje pri miru, nimaš se kaj vmešavati v stvari, ki se te ne tičejo … Družina je sveta … No, saj pravim, preteklost je preteklost, ne moreš je spremeniti, četudi bi jo rad. Zdaj sem tukaj, v Sloveniji, zidam hišo, seveda na črno, kje boš ti dobil dovoljenje, služb pa itak tudi tukaj ni. Razlika je v tem, da svojega denarja nikomur več ne pošiljam, razumeš? Če lahko, dajem na stran. Ne vem, za penzijo ali kaj, saj nimam nikogar, nikogar. Ker nekaj ti povem: ženi in hčeri ne bom nikoli več ničesar poslal!

Skratka, ko sem se po dveh letih vrnil, mi je rekla, da ne more več. Vprašal sem jo, česa ne more več. Ali ima drugega? Ni odgovorila. Vprašal sem jo, kaj je naredila z denarjem, ki sem ji ga pošiljal. Začela je jokati. Rekla je, kako težko ji je bilo, sami z otrokom. Vprašal sem jo, kaj ji manjka; živela je v hiši, imela je poln hladilnik in hči je imela sveže oprane obleke. Kaj ji je manjkalo, presneto? Stala je sredi jedilnice, v dolgi črni obleki, s prekrižanimi rokami, po licih so ji tekle solze. Lahko bi jo udaril. Hotel sem jo ubiti, razumeš? Ampak sem se zadržal in samo mirno sedel. Naučil sem se, da moraš ohraniti mirne živce. Hladno kri. Samo rekel sem ji, naj izgine, da je nočem več videti. S hčerjo sta še isti dan res izginili.

Naslednji dan sem se odločil, da bom tudi jaz izginil. Nič me ni vezalo, ničesar nisem imel. Najprej sem hotel zažgati hišo, pa sem si premislil. Naj jo ima, če hoče. Verjetno se je tudi ona že zdavnaj odselila in zapustila državo. Evo, in jaz sem pristal tukaj. Sam. Če me je misel na hčer prej reševala, mi je zdaj ob njej mučno. Ampak ne morem nehati misliti nanjo. Ne poznam je, ne vem, kaj je postala. To ženi najbolj zamerim, razumeš? Ima pač drugega, to je hudo, a ni važno. Ampak vzela mi je hčer. S tem mi je vzela vse, kar sem imel. Zaradi tega bi jo lahko ubil. Ubil. Zato sem tudi moral zbežati, ker sem vedel, da bi jo zagotovo res ubil, če bi jo še kdaj srečal. Ljubezen je trmasta. Sposobna je vsega. Če se lahko upre takšnim oviram, na kakršne je v začetku naletela najina zveza, potem lahko tudi ubija.«

* * *

Ko je utihnil, je komaj opazno dvignil glavo in še vedno strmel vame s tistimi očmi, katerih mehkoba me je začela plašiti, tako kot njegova navidezna umirjenost. V vsem tem času se tako rekoč ni premaknil.

Razumel sem, da tokrat od mene ne pričakuje nobenega odgovora.

Lahko sem si predstavljal, kako je tip prav tako hladnokrvno, v isti pozi, sedel takrat v svoji jedilnici in ženo mučil s tem glasom, ki je bil toliko bolj nevaren, kolikor bolj se je zdel obvladan. Ko si se zavedel, da težko dihaš, ker te je z glasom ovil kot kača, je bilo že prepozno. Kar videl sem, kako na lepem skoči izza mize in brez besed zadavi svojo nezvesto ženo, medtem ko njegove oči izžarevajo brezmadežno ljubezen.

Takrat so se začeli vračati tudi drugi člani našega omizja. V trenutku smo bili spet nagneteni in kozarci so bili spet v zraku, spet polni. Tip mi je še nekaj trenutkov negibno strmel naravnost v oči, kot da okoli naju ni nikogar in nobenega hrupa. Bil sem paraliziran. Čutil sem samo, kako se nekaj v meni trese. Nato se je zasmejal in se obrnil proč. Nekdo mu je podal kozarec, ki je bil v naslednjem hipu že v zraku, združen z drugimi.