Za Markom Črnčecem je naporen teden. Mi smo ga ujeli v Prištini, kjer sta s kolegom saksofonistom Juretom Puklom, s katerim se največ družita tudi v New Yorku, za dva dni pristala v nekem snemalnem studiu. Večere pred odhodom na Kosovo pa je z Miro Kadoic Group koncertiral po hrvaških otokih. Nastopa torej v bendih drugih ali s svojimi. Poleg kvarteta ima namreč še kvintet pa tudi trio, na katerega je po majski evropski turneji še bolj ponosen. Zraven sta namreč Ricky Rodriguez in bobnar Jonathan Barber, med najbolj iskanima na mladi mednarodni jazzovski sceni. V Črnčecevih zasedbah se improvizira, igra njegova glasba, preigravajo pa tudi jazzovske standarde.
Sem ter tja čez lužo
Preboj v newyorške kreativne glasbene kroge vzame vsaj pet let, razmišlja Črnčec, in je zelo težak. Tudi zato, da je lahko tam, veliko koncertira po Evropi. Po valovih prihajajo koncerti, snemanja, inspiracije pa tudi pavze. Ko glasbenik sam išče priložnosti in ureja logistiko, mu to vzame veliko časa in miru: »Po navadi dobiš na leto dva dobra angažmaja na kakšnem od festivalov, okrog tega pa potem pleteš turnejo, posamične koncerte. Samo z 'lokalnimi' koncerti se ne da preživeti.«
Je klasični in jazzovski pianist, je tudi skladatelj, aranžer, producent in še kaj in v tej igri vlog se najbolje počuti kot improvizator. Sploh ko sedi za klavirjem na odru sam. »Sem privrženec čiste glasbe, glasbeniki smo samo medij. V tem smislu zelo spoštujem klasične glasbenike, sploh ker je tam glasba strogo začrtana. Ni pa dosti takih. Med pianisti je to Martha Argerch ali Ivo Pogorelić. Glasba se skozi njih kar pretaka, ni občutka navežbanosti in sforsiranosti. Poslušalec pravzaprav ne čuti umetnika, ampak glasbo.« K temu pa ta hip stremi: »Veliko ljudi danes piše glasbo na prvo žogo, ne dojemajo je kot izkustveno doživetje. Glasba je lahko silovit pretok energije, dotakne se poslušalcev, še bolj pa izvajalca samega.«
Prihaja Ruthenia!
Ob jazzu je vedno igral še kakšno glasbo, poleg klasične glasbe tudi etno, soul, hiphop, pop in recimo zadnja tri leta flamenko s harmonikarjem Markom Hatlakom, nekoč čudežnim dečkom na violini Stefanom Milenkovićem ter kontrabasistom Lukom Gaiserjem. Vendar zdaj pravi: »Težki so časi za glasbenike, zasedbe po navadi niso stalne, tudi največje zvezde jazza kombinirajo žanrsko raznolike glasbenike oziroma tiste, ki so neki trenutek na voljo. Toda sam stremim za tem, da je za projektom vsaj neka zgodba, morda celo plošča, in da ne igram vsak dan z drugim glasbenikom. Takšen način dela te sčasoma vendarle izmuči.«
Zdaj se veseli svojega četrtega avtorskega albuma. Po prvih dveh Signature in Moral Interchange iz leta 2010 ter tretjem Devotion, ki ga je ugledna jazzovska revija All About Jazz! uvrstila celo med dvajset najboljših jazzovskih izdaj leta 2014, bo novembra izšla Ruthenia!. Posveča jo velikim ruskim skladateljem 20. stoletja, posnel pa jo je z mednarodnim kvartetom in večinoma slovenskim 12-članskim »štrajh« orkestrom.
