Vedel sem, da je dosežek blizu kolajne, obenem sem naredil pritisk na tiste, ki so bili še na startu. Ko me je Britanec Clarke prehitel za 17 stotink sekunde, sem bil malo jezen, saj sta bila na startu še dva mlada tekmovalca Prskavec in Grigar, ki sta zelo hitra. Ti fantje gredo na glavo in tvegajo do skrajnosti.
Na startu ste delovali mirno.Bil sem presenetljivo miren, očitno je to prineslo uspeh. Ves dan je bilo tako, zato sem se spraševal, ali je to dobro ali slabo. Noč pred tekmo nisem dobro spal. Premetaval sem se v postelji, a sem se vdal v usodo, da bom zaspal kasneje, saj je bil začetek tekme popoldne.
Kakšno vlogo so v pripravi imele negativne olimpijske izkušnje iz Pekinga in Londona?Ne vem, ker o tem nisem razmišljal. Šport je sestavljen iz vzponov in padcev. Imel sem veliko vzponov na svetovnih in evropskih prvenstvih ter svetovnih pokalih ter padce na olimpijskih igrah. Enkrat se je morala ta krivulja obrniti navzgor. Po hudi poškodbi rame je bila izredno zahtevna vrnitev na raven, na kateri sem zdaj. Nisem si dovolil, da bi se obremenjeval s tistim, kar je bilo pred štirimi ali osmimi leti. Tekmo sem vzel kot zahvalo samemu sebi za trud, da sem si izboril še tretji olimpijski nastop, in užival.
S to kolajno ste naredili še zadnjo kljukico glede dosežkov v svoji karieri.Pravzaprav sem izpolnil obljubo svojo hčerki, da ji bom prenesel presenečenje iz Brazilije. Ponosen sem, da nisem prelomil obljube.
Ste eden redkih športnikov, ki ste vso kariero glasno govorili, da hočete olimpijsko kolajno.Vsak športnik mora pošten do sebe, stati za svojim delom in verjeti v svoje odlike. Nisem mislil, da sem najboljši, a že deset let sem v svetovnem vrhu. Ker sem v London prihajal kot aktualni svetovni prvak, nisem mogel imeti za cilj, da se bom potrudil po najboljših močeh. Če energijo in misli usmeriš v pravo smer, pride tudi uspeh. Na prejšnjih dveh olimpijskih igrah se to ni zgodilo. Morda je bilo to celo dobro, da se je v Riu razpletlo sanjsko.
Ste pogled že usmerili proti Tokiu 2020?Najprej bom užival. Ker sem v tem športu 26 let, bom pa še štiri leta. Mladi prihajajo, nisem še v Tokiu, a bom vztrajal in skušal priti še na svoje četrte olimpijske igre. Tekmoval bom, dokler bom užival, dokler bom konkurenčen deset let mlajšim, dokler bom nizal uspehe.
Kako ste se spremenili v zadnjih osmih letih?Po očetu imam že malo sivih las. Ko sem takoj po olimpijskih igrah v Londonu postal oče, so se prioritete v življenju spremenile. Edina pomembna stvar je, da je hčerka Nola zdrava, da se kot družina dobro razumemo, da uživamo življenje. Če imaš stvari urejene, če imaš podporo, ni težko vztrajati in dosegati takšnih rezultatov. Žene Janje ni bilo v Londonu, ker je bila visoko noseča, saj se je Nola rodila 28. avgusta, zato sem še toliko bolj vesel, da je bila tukaj in me v živo videla, kako mi je uspelo.
Ali ste bili mirni tudi zato, ker imate urejeno družinsko življenje in ste s tem lažje preboleli hudo poškodbo rame?Ko dosegaš uspehe, te vsi trepljajo po rami. Ko se poškoduješ, se marsikdo obrne stran in ostaneš sam. Če znaš to pravilno izkoristiti, če se obdaš z ljudmi, ki jim zaupaš in jih imaš rad ter te podpirajo, ni težko iti čez vse ovire in se pobrati po padcih. Hvaležen sem ženi in hčerki, da me nasmejita vsak dan in polepšata vsako jutro, ko se zbudim. Hvaležen sem očetu, ki z menoj vztraja že toliko časa, pa mami, fizioterapevtoma Urbanu Komacu in Urbanu Jarcu, ki je bil včasih kanuist, ter celotni ekipi, da smo po 20 letih kajakaši dobili kolajno. V njej je prelitega veliko znoja, nervoze in pričakovanj.
Po Londonu ste zasloveli z izjavo o kavčarjih, ki so na vas vsuli plaz kritik.(Smeh.) To ni bilo znamenje razočaranja, ampak apel, naj spoštujejo ljudi, športnike, sočloveka... Ni tako enostavno tekmovati, kot je videti na televiziji. Nikogar nisem hotel užaliti. Če se nekdo najde v teh besedah, boli, sicer pa zamahne z roko in gre naprej. To je sestavni del športa. Ne moreš biti všečen vsem. Eni te imajo radi, drugi pač ne, ne glede na to, kaj delaš. Upam, da me bodo po tej kolajni imeli radi.
