Na tem mestu je preveč preprosto zgolj nanizati njegove znanstvene dosežke, za to zadostuje že kratek pogled v njegovo impresivno bibliografijo s stotinami zapisov v različnih jezikih, ki se raztezajo skozi dolgih šest desetletij. Mnogo pomembnejši od njihovega poniglavega seštevanja – to tudi sicer rade volje prepuščam tehnokratom in karieristom – se mi zdi vpliv, ki so ga ti imeli na druge, kaj je med/za njimi ostalo nezapisanega, nezabeleženega, a še kako dragocenega in navdihujočega, kaj je pognalo iz njih. Nasprotno, kot njegovega nekdanjega študenta in na kratko kolega znotraj že leta 1967 ustanovljenega raziskovalnega centra za preučevanje religije, prvega tovrstnega v socialistični Evropi, me je vseskozi zanimalo nekaj drugega. Od kod njegova vztrajnost, da je na njemu svojski galanten, a trden način od nas vedno terjal eno: kritični odnos do vsega obstoječega, nenehno refleksijo družbene realnosti, ki nas obkroža, kljubovanje odgovorom, ki so videti dani na veke vekov?
Premalo se osebno poznava, da bi bil prepričan o odgovoru, a morda je vseeno treba začeti ravno na osebni ravni in ravno na začetku. Izhaja njegovo znanstveno preizpraševanje obstoječega iz njegove siceršnje uporniške nravi, zaradi česar se je že kot najstnik poleti 1942 priključil partizanskemu odporu? Po pridobitvi doktorskega naziva se je v šestdesetih letih lotil preučevanja religioznosti v socialističnih družbah, teoretskega in primerjalnega, kmalu tudi empiričnega, znotraj raziskave Slovensko javno mnenje. Dvojno delikatna tema, tako za socialistične oblasti s svojim spremenljivo nenaklonjenim odnosom do religije in verskih skupnosti nasploh kot tudi za same verske skupnosti, ki so bile na Vzhodu prvič v zgodovini postavljene v deprivilegirano vlogo v družbi, politiki in kulturi. Profesor Roter velja za enega od ustanoviteljev propulzivne jugoslovanske šole sociologije religije v šestdesetih letih, s prvorazredniki, kot so (bili) S. Vrcan, E. Ćimić, N. Dugandžija, M. Kerševan, I. Cvitković in N. Skledar, ki se – če vzamem v ozir zgolj slovensko okolje – nadaljuje z njihovimi več kot dostojnimi nasledniki M. Smrketom, S. Dragošem in A. Črničem. Z eminentnim preučevalcem vzhodnoevropske religijske dinamike, filadelfijskim profesorjem P. Mojzesom, je dognal tipologijo odnosov med religijskimi skupnostmi in državo, ki še danes velja za izhodišče tozadevnih študij. Od šestdesetih let je sodeloval v nizu raziskovalnih srečanj, nelahkih, a še kako potrebnih dialogov in polilogov med kristjani in kritičnimi marksisti, tako na domačih tleh kot širše, znotraj mednarodnega društva za sociološko preučevanje religije.
»Opredeljeval sem se tam, kamor me je zaneslo življenje, in takrat, v času, ki sem ga živel. Tudi danes se ne bi odločal bistveno drugače,« je pred leti izjavil v nekem intervjuju. Edino, kar zares obžalujem, je, da kljub upokojitvi na začetku devetdesetih let ni ostal tesneje povezan z akademijo, ki postaja čedalje bolj nazorsko nekritična, vase zagledana in endemična, ločena od sveta, ki gre svojo, temno pot naprej. Izkušnje, znanje in drža profesorja Zdenka Roterja, protagonista in pričevalca, skušnjavca in raziskovalca svojega časa in prostora, bi nam prišli še kako prav.