Kaj imajo skupnega mačke, jazzovska glasba, brezciljna tavanja po mestu, odtujeni posamezniki, skrivnostne premožne gospe poznih srednjih let, klasične instrumentalne kompozicije ter vdiranje sanjskih in vzporednih svetov v vsakdanjo realnost? Vsaj na prvi pogled morda ne ravno veliko – razen nemara tega, da gre za motive, ki se precej redno pojavljajo v romanih japonskega pisatelja Harukija Murakamija. Ta je hkrati eden tistih redkih sodobnih literarnih zvezdnikov, katerih ugled med kritiko in literarno srenjo ni nič manjši od priljubljenosti med bralci: četudi se njegova dela (in to vse od prebojnega romana Norveški gozd leta 1987) pogosto prodajajo v milijonskih nakladah, prevedena pa so v več kot 50 jezikov, je bil vse od začetka kariere deležen tudi številnih priznanj in nagrad, v zadnjih letih pa se ga vse pogosteje omenja tudi kot možnega Nobelovega nagrajenca.
Zmes vsakdanjosti in fikcije
Pravzaprav je težko natančno opredeliti, kaj je tisto, kar dela Murakamijevo pisanje tako privlačno. Verjetno je to svojevrstna mešanica vrste avtorsko prepoznavnih sestavin, tako tematskih kot slogovnih; te segajo od nežno melanholičnega vzdušja do nadrealističnih vdorov, podčrtanih z rahlo pritajenim humorjem; od glavnih junakov, običajno osamljenih in značajsko bledih slehernikov, zapredenih v izpraznjeno vsakdanjost sodobne družbe, do barvitih epizodnih likov, ki prečkajo njihovo pot ter sprožijo čudne dogodke, ki zatresejo ustaljeno rutino protagonistov; od realističnega, nekoliko odmaknjenega tipa pisave do pogostih pripovednih meandrov in slepih ulic. Zaradi vsega tega, pa tudi zaradi številnih »postmodernističnih« aluzij, so ga v domovini nekateri označevali za »nejaponskega« (in ga še); v tej ne nujno laskavo mišljeni oznaki pa je vsekakor več kot zrno resnice, vsaj v smislu, da je mogoče kot glavni vpliv na Murakamijevo delo prepoznati različne dosežke zahodne kulture, ki ga je zanimala že v mladosti.
Haruki Murakami se je rodil leta 1949 v Kjotu, a je odraščal v različnih mestih. Večino otroštva je preživel v Kobeju, kjer se je v srednji šoli med drugim navdušil tudi nad ameriškimi kriminalnimi romani, ki so bili v prodajalnah rabljenih knjig v tem pristaniškem mestu zaradi živahnega pretoka tujcev dostopni zlahka in poceni; prav skozi njih se je naučil angleščine. Ravno tako je rad prebiral evropske klasike 19. stoletja, od Balzaca in Dostojevskega do Dickensa in Čehova; oba od Murakamijevih staršev sta namreč poučevala japonsko književnost, zaradi česar se je tej izogibal. »Nisem bral nobenih japonskih knjig; kajti če bi jih, bi se moral o njih pogovarjati s svojim očetom, tega pa nisem hotel,« je pojasnil v nekem intervjuju. Znan je sicer tudi kot ljubitelj filma (najbolj mu je pri srcu delo finskega cineasta Akija Kaurismäkija), sploh pa glasbe, posebno jazza, ki je na tak ali drugačen način redno prisoten v njegovih romanih. Ne le da ima avtor doma zbirko več kot 6000 jazzovskih albumov, njegova prva služba je bila prav v prodajalni plošč, enako velja za Toruja Watanabeja, protagonista romana Norveški gozd. Pred koncem študija je v Tokiu odprl jazz klub, ki ga je skupaj z ženo vodil sedem let, podobno kot to počne Hajime, junak romana Južno od meje, zahodno od sonca (1992), ravno tako edinec, ki se v otroštvu čuti nekoliko osamljenega. Tudi nekatere druge prej omenjene ponavljajoče se motive je mogoče precej očitno povezati z Murakamijevo avtobiografijo; v eseju iz leta 1989 je denimo priznal, da je imel do takrat več kot deset mačk.
Nelagodje ob zvezdništvu
Za druge stalnice njegovega dela se zdi, da avtorja odmevajo bolj posredno: recimo, tudi Murakami je nagnjen k odmaknjenemu, preprostemu življenju in je nekakšen srečno poročeni samotar, ki mu nikoli ni bilo do gibanja v literarnih ali katerih drugih uglednih krogih, niti na samem začetku, ko je za Poslušaj veter, kako poje (1979) prejel nagrado za prvenec, za Divjo jago za ovco (1982) pa nagrado noma za novo ime. Ko je z Norveškim gozdom v domovini čez noč postal silno slaven, je Japonsko zaradi nelagodja ob tem za nekaj let zapustil, potoval po Evropi in gostoval na ameriških univerzah, v tem času pa med drugim napisal Kroniko ptiča navijalca (1995), obsežno delo, ki je eno najbolj znanih in cenjenih v njegovem opusu, obenem pa pomeni tudi Murakamijev prehod od opisovanja pretežno osebnih usod k širšim družbenim temam, kot so na primer vprašanja vojnih zločinov in kolektivne krivde. Iz te naravnanosti izhaja tudi njegovo prvo neleposlovno delo, Underground (1997), ki sestoji pretežno iz pogovorov s prizadetimi v terorističnem napadu s sarinom na tokijski podzemni železnici, ki ga je leta 1995 izvedla sekta Aum Shinrikyo.
Naključni navdih, ki je pogosto prisoten v njegovih delih, zaznamuje začetek njegovega literarnega ustvarjanja: kot je znano, je hipno željo, da bi napisal roman, dobil med obiskom bejzbolske tekme; še istega večera je začel pisati. »Pred tem sem bil čisto običajen človek, nikoli nisem niti pomislil, da bi postal pisatelj.« Danes so izidi njegovih knjig težko pričakovani: začetna naklada zdaj že kultnega romana 1Q84 (2009–2010), ki je neke vrste Murakamijev magnum opus, je bila razgrabljena še isti dan po izidu, po enem mesecu pa je bilo samo na Japonskem prodanih že več kot milijon izvodov; enako naklonjen sprejem je doživel njegov zadnji roman Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja (2013), ki smo ga v prevodu Aleksandra Mermala pred nekaj dnevi dobili tudi v slovenščini.
