»Jaz sem tukaj drugič. Jaz pa že četrtič. Jaz imam pa doma sestrico, ki mi ni nič podobna...« Takole so skušali drug drugega preglasiti otroci v skupini Kolesarji na Taboru mladih Mojca v Dolenjskih Toplicah, ko smo jih obiskali na letošnjih Veselih angleških počitnicah. Že 24. leto zapored jih organizira novomeško Društvo prijateljev mladine Mojca. Kljub razposajenosti so otroci pridno sledili navodilom osemnajstletne mentorice Monike Ravnikar, naj v taborni delovni zvezek narišejo motiv svojega najljubšega športa. Letošnje počitnice v znamenitih tabornih hiškah, ki v juliju in avgustu vsak teden gostijo po 200 malčkov od 4. do 15. leta iz vse Slovenije in tujine, so namreč v znamenju športa in slovenskih športnih junakov.
Pestro dogajanje od jutra do večera
»Ogromno je različnih dejavnosti, ves čas se kaj dogaja. Spoznaš veliko otrok, kar je res izjemno. Je pa zanimivo, kako so denimo Primorci zelo odprti in prijazni, Štajerci pa so bolj prepirljivi,« pravi Ravnikarjeva, ki si je izkušnje v Mojčinem taboru nabirala že lansko poletje, zdaj pa, kot pravi, kar ne more nehati. »Z disciplino res ni nobenih težav. Prvi dan natančno dorečemo pravila in otroci se jih držijo.«
V tako velikem taboru red pač mora biti. Otroci hitro usvojijo taborna pravila, od najosnovnejših, kot so umivanje rok pred obroki, prijaznost in spoštljivost do drugih in drugačnih, do tistega, da se do sitega najedo in pospravijo za seboj. »Hrane pri nas ne ostane niti za malega mucka,« pove upravnik in oče tabora Janez Pavlin.
Otroci vstajajo ob 7.45, ko po taboru zadoni Kdor ne skače, ni Sloven'c. Sledi umivanje in postiljanje postelj, pa zajtrk. »Potem je še malo odmora, če je slučajno treba še kaj pospraviti. Ampak me smo doslej dobile same desetice za pospravljanje. Ob 10. uri se začnejo delavnice, kjer delamo po skupinah. Sledi kosilo, popoldne pa imamo športne igre ali pa kopanje in veslanje, imeli smo tudi že jahanje. Tudi vsak večer se dogaja kaj zabavnega. Včeraj smo imeli tombolo in palačinka party, danes bo kino pod zvezdami, imeli bomo tudi hišo strahov, pa disko, ples v maskah. Saj niti nimamo časa, da bi igrali igrice, tudi če bi jih smeli,« pripoveduje zgovorna enajstletna Julija Gornik iz Ljubljane. Kot dodaja njena sedemletna sestrica Anja, se vsak dan pridno učijo angleško. »Pa Kitajci so zelo zanimivi. V zvezek so nam napisali nekaj športov v njihovi pisavi in povedali, kako se besede izgovorijo v kitajščini.«
Pisana mednarodna zasedba v taboru
Tudi letos se namreč po Konfucijevem inštitutu v Ljubljani tabora udeležujejo študentke iz Kitajske. Devetnajstletne He Yao, Wang Jiaxuan in Li Yuging oziroma Ančica, Francka in Zvonka, kot so jih poimenovali v taboru, pomagajo mentorjem pri delavnicah, spoznavajo otroke s kitajskim načinom življenja, prehrano in običaji. »Prvič smo v Sloveniji, na taboru pa smo že dva tedna. Meni je še posebej všeč narava, je tako zeleno in predvsem zelo čisto. Pa hrana, ta je sploh čudovita,« je dejala He Yao.
V Mojčinem taboru bo letos počitnice preživljalo okrog 2000 otrok, od tega več kot polovica povratnikov. Med njimi je tudi Andraž Matoš iz Dolenjskih Toplic, ki je na taboru že četrtič in pravi, da tudi prihodnje leto zagotovo pride. »Zabavno je, uživamo, malo pa tudi delamo. Dejavnosti so zanimive, najboljši pa je prosti čas, ko igramo namizni nogomet, košarko, skačemo po trampolinu ali pa ko nas Janez pelje v prikolici,« je povedal desetletnik. Ker je v skupini Atletinj edini fant med dekleti, so ga izbrale za vodjo skupine. »On je naš trener,« se pošalijo male navihanke.
Tudi prosti čas je organiziran
Urnik je ves dan zapolnjen, tudi prosti čas je organiziran, torej so otroci res ves čas pod nadzorom, pravi mentorica Tjaša Žunič iz Črnomlja. »Letos mnogo več govorimo angleško kot prejšnja leta. V eni od skupin so namreč tri sestrice iz Rusije, ki poleg ruščine govorijo zgolj angleško, zato se vsi čim več pogovarjamo v angleščini in otroci se tako res ogromno naučijo.«
Da lahko vodiš takšen tabor, mu moraš biti predan z dušo in srcem, pravi Pavlin. »Vse termine imamo zapolnjene že marca. Dober glas o našem taboru se širi od ust do ust. Morajo pa biti zadovoljni ne le otroci, ampak tudi starši. Več kot polovica povratnikov, nekateri so pri nas že osmič, devetič, je za nas največje priznanje in hkrati dokaz, da delamo dobro. Ko ob koncu tedna otroke povprašamo, če bodo še prišli, skoraj vsi dvignejo roke.«
