Marjan Batagelj: Naš turizem je kot ena strašno lepa punca, ki pa ni urejena

Marjan Batagelj je v turizmu tako rekoč novinec. Z njim se profesionalno ukvarja vsega šest let, odkar je po sili razmer postal koncesionar v Postojnski jami. In v zgolj teh šestih letih je športnik po duši, geograf po izobrazbi in dolga leta uspešen prodajalec sesalcev Postojnsko jamo popeljal iz najslabših v najboljše čase. Letos se mu dogaja človeška ribica oziroma zgodba o rojevanju malih zmajčkov, ki je ime Postojnske jame in z njo Slovenije ponesla po vsem svetu. Dober marketing je po njegovem mnenju v turizmu vse. Prezira povprečje, ne mara sivine. Bržkone tudi zato o slovenskem turizmu nima prav dobrega mnenja.

Mogoče zato, ker sem v turizem prišel brez predsodkov in sem nanj gledal zgolj z očmi gosta. In to počnem še danes. Ko rečem turizem, mislim na gosta in kako doseči, da bi se ta pri nas prijetno počutil in zaznal, da je naš trud namenjen njemu. To je bistvo turizma, ne pa štetje prenočitev in prihodov.

Strast je vedno na prvem mestu. Če delaš s predanostjo, se tudi hitro učiš. Znanja je včasih v turizmu še preveč, se pa marsikje gostu pozabijo nasmehniti. Sam sem čisto vse ovire premagoval s strastjo in željo stvari delati nadpovprečno. Najsi je bilo to v mladosti pri športu, na začetku poslovne poti ali danes. S strastjo se trudim okužiti tudi sodelavce in okolico. V športu ekipa sledi vodji, če mu verjame. V poslu ni čisto nič drugače. In očitno mi zaposleni zaupajo. Tudi zato je moje delo tukaj, čeprav zelo naporno, večinoma prijetno. Podobno kot v športu moja ekipa vskoči, ko ni ravno moj dan. Ko imajo drugi slab dan, vskočim jaz.

Odlično, hvala. Upamo, da tako tudi ostane. Z naraščajem je podobno kot s prejšnjim vprašanjem. Če bi sledili večinskemu mnenju, da se ne bo dalo ustvariti presežnika, bi takoj obupali. Leto 2013, ko je človeška ribica jajčeca izlegla prvič, nas je izučilo. Tedaj smo stvar prepustili zunanjim sodelavcem oziroma ljudem, ki o tej stvari nekaj vedo. Naraščaj smo izgubili v treh tednih. To nas je zelo bolelo, zato sva se z ženo Katjo, izvršno direktorico za marketing in tudi veliko ljubiteljico jame, odločila, da moramo biti na morebitno novo priložnost bolje pripravljeni. Zaposlili smo dva biologa in naslednja priložnost se je pojavila nepričakovano hitro.

Zdaj imamo v akvariju kar 22 majhnih človeških, za nas pa dobesedno zlatih ribic oziroma zmajčkov. Takšno število je izjemno. Po statističnih podatkih naj bi namreč od več sto izleženih jajčec, ki jih samička odloži v svojem dolgem življenju, do odraslosti preživela le dva potomca. Iz prve roke lahko povem, da se pridno hranijo, saj ima večina že razvita prebavila in plenilski nagon. Kakorkoli se bo zgodba končala, bo zelo pomembna. Znanost bo dobila celostne in verodostojne informacije o razvoju človeške ribice, saj imamo posneto vsako sekundo njihovega razvoja. Ne pozabimo, da je človeška ribica na seznamu ogroženih živali.

Začetek je bil seveda spontan in brez našega vpliva, dejstvo je le to, da imajo ribice v akvariju odlične življenjske pogoje in da očitno zelo dobro skrbimo zanje, saj se sicer ne bi razmnoževale. Ne pozabimo, da gre za izjemno občutljive in posebne živali. Ko je naš vodnik odkril prvo jajčece na steni, nismo vedeli, ali se bo izleganje jajčec nadaljevalo, smo pa takoj poskrbeli, da ne ponovimo napake iz leta 2013. Druge ribice smo hitro odstranili iz akvarija, da smo mami zmajevki in njenim jajčecem zagotovili mir in idealne pogoje. V istem trenutku pa smo se tudi zavedeli, da moramo to informacijo deliti z javnostjo. Seveda najprej s Slovenijo. In jo tudi smo, a redki so to novico sprejeli kot zanimivo.

Nato smo informacijo ponudili svetu, večinoma znanstvenim stranem najpomembnejših svetovnih medijev, ki so jo takoj pograbili. Ko je bila na znanstvenih straneh New York Times in BBC ta novica najbolj brana, so se uredništva sama odločila, da jo preusmerijo tudi na njihove osrednje strani. Ko je bila tudi tam med najbolj branimi novicami, je zgodbo začel povzemati ves svet. Takrat smo tudi mi zgodbo začeli skrbno načrtovati, saj smo videli, da lahko z zgodbo o človeški ribici pripovedujemo tudi zgodbo o pomenu čiste vode, ki je za človeško ribico in ne nazadnje tudi za človeka izjemno pomembna. Svetovne medije smo obveščali o pomembnih informacijah. Najprej o izleganju jajčec, nato o izleganju zaroda in zdaj o razvoju. Če bo imela zgodba v tej začetni fazi srečen konec, bomo imeli še veliko dela, da bodo vse te ribice tudi odrasle. Šele po osemnajstih letih jih bomo lahko vrnili v naravno okolje. Ozadje zgodbe je zares obsežno.

Naš marketing je izredno kompleksen in globalen, zato je na to vprašanje težko odgovoriti v enem stavku. Vsekakor upam, da bo zgodba vplivala tudi na obisk jame. Prek ribice smo posredno promovirali tudi Slovenijo, saj so se vsi spraševali, kje je dežela, kjer živijo ti zmajčki. Glede na neverjetno število globalnih objav verjamemo, da smo za pozitivno prepoznavnost Slovenije po vsej verjetnosti naredili več kot marsikatera draga in neučinkovita kampanja. Nas pa s stališča financiranja to ni stalo nič. Le veliko truda, časa in strasti. Lahko pa povem, da je bil obisk Vivarija julija res za 40 odstotkov boljši. Vse kaže, da bo sezona rekordna.

Prepričan sem, da je, in močno se trudimo v tej smeri. Je pa naše delo težko, ker moramo popravljati tudi napake iz preteklosti. Upravljamo z najpomembnejšo naravno znamenitostjo ne samo Slovenije, temveč celotne regije, in v tem pogledu moramo trajnostni razvoj razumeti kot svoje poslanstvo in odgovornost. Vedno sem se zgražal, ko so o jami govorili kot o ekonomski kategoriji in hoteli svoje dobro delovanje upravičevati s količino prodanih kart. Ko sem ob prevzemu jame povedal, da bo naša strateška usmeritev temeljila na tem, da delamo samo toliko in tisto, kar je dobro za jamo, marsikdo ni razumel, o čem govorim. Govoril sem kot krasoslovec. Po osnovni izobrazbi sem namreč geograf in moje razumevanje odnosa med naravo in družbo je vendarle globlje. Imel pa sem srečo, da sem prej dvajset let delal v podjetništvu in razumem tudi zakonitosti ekonomije in financ. Sinergija narave, družbe in ekonomije lahko da tudi vrhunske rezultate, le dosleden moraš biti in ne smeš podleči vsaki modni ekonomski teoriji. Te rastejo kot gobe po dežju.

Tudi to je treba znati, pravijo, a verjemite, da naše zgodbe ne pridejo iz nič. Očitno jih znamo prepoznati, graditi in tudi povedati. Na razmnoževanje ribic nismo mogli kaj veliko vplivati (smeh), lahko pa smo jim zagotovili najboljše pogoje. Zelo kritično smo morali presojati tudi dotedanje zapise o reprodukciji človeške ribice, ki jih je malo, večinoma so zastareli, včasih so bili celo na meji domišljijskih spisov. Žena je cele noči prebirala znanstvene članke, tudi o sorodnih dvoživkah, da bi našla vzporednice, s katerimi bi si pomagali. Skupaj z biologoma so 24 ur na dan spremljali razvoj ličink in razmišljali, kakšen bo naslednji korak, da ne bi šlo kaj narobe. Vse je bilo podrejeno ribici. Če je bilo treba iti v jamo sredi noči, smo šli. Za ribico in njena jajčeca ni bilo nič pretežko. Podobno je bilo takrat, ko smo pisali zgodbo o sesalnikih. Zgodbi sta povezani v tem, da je moja ekipa vedno hotela ustvarjati presežnike. S povprečjem se nismo nikoli zadovoljili. Vsem razlagam športno logiko: lahko si drugi, a drugega nikoli ne zapišejo v anale. Ne predstavljam si vrhunskega trenerja, ki bi izbiral povprečne igralce. V poslu ni nič drugače. Pa smo spet pri strasti.

Sovražim je težka beseda. Je pa res, da jo preziram. Osebno me povprečje ubija in demotivira, ubijajo me tudi nesposobnost in vsakodnevna opravila iz navade, saj so strup za kreativnost. Prej ste omenili strast, tudi pomanjkanje te me moti. To prinaša sivino, jaz pa želim v vsakem dnevu najti nekaj, kar me motivira.

Preveč. Akterji slovenskega turizma se bojijo preskokov, lastniškim strukturam pa to paše. Vsak človek se že s psihološkega vidika boji sprememb. Po eni strani zato, ker ne ve, ali jim bo dorasel, po drugi pa zato, ker mu rušijo ustaljen red in ga spravijo v negotove ter neznane situacije. Ampak sprememba je bila in bo vedno gonilo razvoja.

Dober marketing je vse. Lahko imaš vrhunske produkte, a če jih marketinško ne znaš predstaviti, so to le samooklicani potenciali. Samo korektna, zanimiva in neobičajna informacija o produktu je tista, ki te v marketinškem smislu lahko povzdigne na raven, da začnejo ljudje o tebi govoriti dobro. Marketing je poleg tega odgovoren za to, da gost obljubljeno tudi dobi. Torej za skladnost misli, besed in dejanj. Lahko pa delaš to, kar prevečkrat vidimo: naredimo in spišemo načrte, kako naj bi od turizma živeli. Nato pa ne vemo, kaj s temi načrti početi in kako jih vnesti v prostor. Denar zapravljamo za projekte, iz katerih nič ne nastane. In ko se je zgodila naša zgodba o človeški ribici, je doma nismo zapisali kot nacionalno zgodbo. Žal. Turizem Postojnske jame ni moja zgodba, morala bi biti zgodba celotnega naroda. Nekateri so celo pri tej zgodbi škodoželjno pokazali tipično slovensko lastnost – zavist. Temu ne želimo podleči in zato mogoče včasih prepoznamo vrednost tudi v tistem, kar so bežni pogledi zaobšli in prezrli.

Res je. Vendar pa morajo biti zgodbe in doživetja do gosta zelo nevsiljivi. Načrtovanje turizma kot nekakšne računalniške dejavnosti se ne bo obneslo, saj se kot turisti na dopustu obnašamo drugače kot sicer med stresnim delovnim tednom. Dopust so trenutki, ki smo si jih namenili kot najlepše trenutke v letu. Smo sproščeni, naš način razmišljanja je drugačen, naša obleka je drugačna, drugače zaznavamo informacije. Te morajo do nas priti spontano in nevsiljeno, kar pa pomeni, da brez poznavanja psihologije turista ne gre. Zato tudi pravim, da ne bi bilo slabo, če bi kakšno strategijo kar izpustili ali pa je sploh ne bi napisali. Dovolj bi bilo, če bi v ospredje postavili turista in poskrbeli, da se bo prijetno počutil, ter mu vrhunska doživetja pripravili tudi tedaj, ko jih ne pričakuje. Pa prijazni moramo biti, hitri in prilagodljivi.

Tudi pri nas nimajo vsi daru pripovedovanja zgodb, jih pa zato lahko pripovedujejo drugače. Z obeskom človeške ribice okrog vratu, figurico na majici, izrisano ribico na peni kapučina. Tako smo vsi pripovedovalci zgodb, le da jo eni povemo, drugi pa se z njo poistovetijo. Zgodba mora vendarle imeti tudi neko celostno podobo in res je tudi, da zgodb ne sme biti preveč. Gostu lahko pripoveduješ le eno zgodbo in vedno le v enem kontekstu, sicer mu ustvariš preveliko zmedo. To je tudi na splošno težava Slovenije. Tuji gostje nas zapuščajo brez nekega skupnega imenovalca, saj še nismo razvili skupne slovenske turistične identitete. Naš turizem je kot ena strašno lepa punca, ki pa ni urejena, čeravno ima vsa ličila na mizi. Ali jih ne uporabi ali pa jih uporabi preveč in je učinek še slabši.

Izhajajmo iz tega, kar Slovenija je. Na 300 kilometrih lahko vidim morje, gore, panonski svet, terme, dobesedno vse. Vendar pa se očitno v vsej tej raznolikosti nismo znali jasno identificirati v svetu. Ko nas ljudje obiščejo, se čudijo, kako raznolika je naša dežela. V njihovih besedah je to, kar bi potencialnim obiskovalcem morali razložiti, da jih prepričamo o tem, da nas obiščejo. A bojim se, da je turizem povezan s preveč lokalnimi interesi. Verjamem, da bi vsak kraj rad izpostavil svojo lipo, a na nacionalni ravni moramo vendarle izpostaviti svoje turistične ikone, da bodo lahko konkurirale vsem drugim globalnim destinacijam. Gostje bodo prišli zaradi presežnikov v svetovnem merilu. Ko pa bodo tukaj, jim pa le povejmo, da imamo še veliko stvari, ki so vredne ogleda.

Glede zelene barve sem bil že večkrat kritičen, saj obstajajo tudi bolj zelene države na svetu. A zeleno smo izbrali in zdaj moramo pri tem vztrajati. V tem trenutku bi bilo nedopustno, da bi spremenili podobo, v katero smo ogromno vložili. Želim si sicer drugačne predstavitve turistične Slovenije, a moje drugačno mnenje ne pomeni, da ne bom podpiral prizadevanj Slovenske turistične organizacije za večjo prepoznavnost Slovenije. O kakovostni promociji v turizmu namreč lahko govorimo takrat, ko dražljaje, slike, slogane dlje časa ponavljamo na podoben način. Naše goste že leta nagovarjamo z motivom vlakca, zato bi marsikdo lahko rekel, da smo že dolgočasni.

Res veliko razmišljam o tem našem najlepše podkletenem delu Evrope. S slogani poskušamo vplivati na človekovo zaznavanje oziroma z nežno provokacijo vzbuditi zanimanje. Sam provokacijo pogosto uporabim takrat, ko me nekdo vpraša, od kod sem. Takrat vedno povem, da sem iz edine države na svetu, ki ima dve nadstropji. Nadaljujem, da sem iz države, ki še danes ne ve, kolikšna je pravzaprav njena površina, saj ima 11.000 podzemnih jam. Stopnja zanimanja se s tem poveča. Potem povem, da imamo na naši destinaciji milijon obiskovalcev na leto, in ko tista oseba ugotovi, da nas v vsej državi živi samo dva milijona, bo zagotovo šla preverit, kje Slovenija je, saj noče izpasti nevedna. Če z informacijo ne vzbudiš pozornosti, jo večina takoj pozabi. Če pa daš zgolj povprečno informacijo, te na turističnem zemljevidu tako ali tako ne bo.

To je najlepši primer naše zaprtosti. Vsak bi imel na vrtu vse vrtnine sam zase. Takšno turistično vstopnico že uporabljamo na vseh naših lokacijah, od Predjamskega gradu, Postojnske jame, Pivke jame, Črne jame do Vivarija in razstavnega paviljona Expo. Z eno vstopnico potuješ povsod. Zelo enostavno bi bilo to rešitev prenesti tudi na vse druge znamenitosti v Sloveniji. Vendar ne, vsak ponudnik bi razvijal svoj sistem. In ko vprašaš, kako, začno razlagati, da bo za to enkrat odprt en evropski razpis. Halo? Vsi sicer govorijo o povezovanju, ampak bodimo iskreni: redki si ga zares želijo.

Iskra ne bo preskočila, dokler zadovoljstva gosta ne bomo postavili v prvi plan. Gosta prav nič ne briga, kdo s čim upravlja. On išče doživetja brez čakalnih vrst na blagajnah, najkrajšo pot med znamenitostmi in najbolj ugodno ceno. Tu pa se zalomi. Ne ločimo pomembnih od manj pomembnih znamenitosti.

Ja, to je ta problem.

Ne (smeh). V tej šali je tudi nekaj resnice. Naš urnik je 365 dni na leto in 24 ur na dan. Marsikateri muzej ima med delavniki urnik od 8. do 16. ure. Povem vam primer letošnje velike noči. Gostov smo imeli toliko, da so stali v koloni že pri vstopu na parkirišče. V Postojni pa je bilo večinoma vse zaprto, ker je ponedeljek dan, ko je pač vse zaprto.

S precej grenkobe. Včasih sem odkrito verjel, da bi v takšnem razmerju zasebnik predstavljal tisto pozitivno energijo, ki bi poganjala razvoj. V domeni javnega pa bi bila skrb za tisti del, s katerim se zasebnik ne more ukvarjati. To je skrb za hitro sprejemanje prostorskih planov, javno infrastrukturo, čisto vodo, spodbujanje spoštljivega odnosa do turistov, javno promocijo turizma, urejanje rečnih bregov ... A pri tem gre vse tako počasi. Občutek imam, kot da smo eni v avtomobilu, drugi pa na kolesu. In teh dveh stvari ne smeš dati skupaj na avtocesto, ker bo sicer hitro prišlo do nesreče. Ne ve se niti to, ali vozimo v isto smer.

Marsikdo zmotno misli, da ko država zaupa naravno ali kulturno znamenitost v upravljanje zasebniku, v tistem trenutku to znamenitost izgubi. To seveda ni res. Dobro napisane koncesijske ali najemne pogodbe zelo jasno in natančno definirajo, kaj koncesionar, najemnik ali upravitelj lahko počne in koliko za to pravico plača. Zapisano je tudi, koliko denarja se iz teh prihodkov vrača nazaj v znamenitost. Po navadi tudi to, koliko denarja dobi lokalna skupnost in kdo to nadzira. Zato bi bilo logično, da bi si država želela kar najboljše menedžerje in podjetja, ki bi z naravnimi oziroma kulturnimi znamenitostmi dobro in spoštljivo upravljali ter ustvarjali dobiček za državo. Ne pa takšnih, ki mislijo, da jim vodenje podjetja pripada zaradi političnih vez.

Tudi Schönbrunn na Dunaju je državen, pa so poiskali zunanji menedžment, da ga je izvlekel iz okornosti upravljanja in vnesel svežino. Ločevanje upravljalskih modelov na državne in zasebne pa je povsem zgrešeno. Državna podjetja bi morala biti upravljana in vodena enako dobro kot zasebna. In zakaj bi bilo kaj drugače pri naravni in kulturni dediščini? Razen – seveda – če kdo misli, da bi s tem izgubil privilegije in vpliv.

Mislim, da ne, saj še nisem naletel na seznam tega, kaj hoče država sama upravljati in kaj oddajati v najem oziroma podeliti koncesijo za upravljanje. Mi imamo za Postojnsko jamo z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo, za Predjamski grad pa najemno pogodbo. Ne poznam veliko drugih podobnih primerov, zato ne morem reči, da je to tisti vzorec, ki bi ga država želela imeti. Občutek imam, da država prevečkrat želi sama nekaj upravljati v imenu javnega interesa, potem pa dokaj hitro spozna, da se to ne izplača. In če se je vse skupaj začelo z evropskimi sredstvi, se takšno spoznanje pojavi takoj, ko se zapre pipica evropskih evrov. Tudi Postojnska jama se pred desetimi leti ni izplačala, danes pa vsi ugotavljajo obratno. Vedno bom zato prisegal na profesionalen način upravljanja, in ne na delitev na javno oziroma zasebno.

Lipica je točno tam, kjer je bila včasih. To je zgodba o preveč interesih z veliko politike in malo posla. Seveda si želim, da bi se stvari končno premaknile na bolje. To si lipicanec in Slovenija zaslužita.

Običajno so povezani z ekonomijo in s koristmi, ki jih vsi pričakujejo od Lipice. Od občin, lokalnih skupnosti, države do zaposlenih, sindikatov … Nihče pa še ni povedal, kdo je v Lipici glaven, kdo jo vodi. Zdaj so združili gostinsko in konjeniško dejavnost. V redu in logično, saj je turistični prostor za gosta nedeljiv, vendar pa ni jasno, kako jo bodo tržili naprej. Utopili se bodo v javnih razpisih ali pa bodo prepočasni v razvoju.

Težko vam odgovorim, ker o tem že dolgo ne razmišljam več. O sami Lipici in lipicancih imam zelo pozitivno mnenje, dobro poznam tudi njeno petstoletno zgodovino. A v pogovorih o Lipici je toliko manipulacije in neiskrenosti, da se zdi nemogoče, da bi lahko postala normalna turistična zgodba. Samo en podatek, nad katerim se velja zamisliti: Postojnska jama in Lipica sta bili včasih tako rekoč organsko povezani in Lipica je imela vedno približno tretjino obiskovalcev Postojnske jame. Glede na naših 670.000 obiskovalcev bi jih morala Lipica lani imeti 220.000, a jih je imela 70.000. To pove, da nekaj ni v redu. Država se bo morala enkrat dokončno odločiti, koliko je pripravljena dati za zaščito lipicancev in v kolikšni meri bo pustila tržni dejavnosti, da se svobodno razvija. Le tako bo kaj iz tega.

Z Lipico se je vedno manipuliralo v smislu, da bi s koncesijo prišel tudi nekdo, ki bi konje odpeljal. Bodimo realni, lipicanci so že zdaj po vseh koncih sveta, vzreja lipicancev poteka tudi po drugih kobilarnah. Ena sama pa je Lipica, kraj, po katerem imajo lipicanci ime. Pozabljamo, da ni dal konj ime kraju, temveč kraj konju.

Vedno Postojnsko jamo, rad jo imam. Danes se sicer malo pozablja, da sem vstopil v lastništvo družbe tudi zato, ker je veliko ljudi pametovalo o tem, kaj narediti, predvsem pa se je po gostilniško razpravljalo o modelih lastništva. Modelov je bilo veliko, na koncu pa je ostalo vprašanje, kdo je v to pripravljen vložiti tudi denar. Sam nisem nikoli dvomil o tem, da je tukaj mogoče narediti nekaj res velikega.

Med drugim smo res tudi manjšinski lastniki družinskega hotela Manora. Malo ironije je pri vsem skupaj, mi smo tam 25,1-odstotni lastniki, tako kot občina Postojna pri nas. A mi se v nasprotju s preteklim dogajanjem v Postojni ne vtikamo v delo ekipe na Lošinju, ki se hoče razvijati in hotel dograditi, ampak jih v tem podpiramo. Manjšinski lastniki smo že deset let in v tem času še nismo dobili izplačane nobene dividende. Če bi nas to motilo, bi delež prodali, ampak vemo, da so na pravi poti in da dobro delajo.

Polno, zato so se tudi odločili za dograditev in dopolnitev storitev.

Letos gre pri vsem skupaj za paleto dobrih naključij. Tako mi kot Hrvati imamo malo sreče, da smo označeni za relativno mirni državi in da se turisti, ki niso šli v Egipt, Turčijo, Tunizijo ali druge oddaljene države, zadržujejo v evropskem Sredozemlju. Res je tudi, da imajo Hrvati zelo dolgo in lepo obalo. Imajo pa še nekaj: hočejo biti uspešni in razvijati turizem na višji kakovostni ravni ter sezono podaljšati. Vlagajo v petzvezdične hotele, v turizmu razvijajo glamur, privabljajo pomembne ljudi, da na Hrvaškem preživljajo dopust, in prek njih promovirajo celotno državo. K njim prihajajo filmske ekipe in znane osebnosti, kar ima multiplikativne učinke na okolico. Turizem so vzeli za resno gospodarsko panogo, ki se ji mora tudi kaj podrediti.

O varnosti je nehvaležno govoriti. Vsi si jo želimo, ni pa samoumevna. Če so nas uvrstili med varne države, je to dobro in naj tako ostane. Edino, kar lahko naredimo, je, da se zavedamo, da svet z vidika varnosti nikoli več ne bo to, kar je bil. In turizem se bo temu moral prilagoditi.

Ko zaslišim besedici prihodi in nočitve, si pokrijem ušesa in zamižim. Stalno eno in isto: vse je v redu, gostov je veliko, prihodov še več, sezona bo rekordna ... Vendar pa ti podatki nič ne povedo o uspešnosti slovenskega turizma, če odkrito ne spregovorimo o dodani vrednosti, ki jo ustvarja slovenski turizem. Ta je nizka, investicij posledično premalo, zadovoljstvo ljudi, ki delajo v turizmu, slabo. Na tej tabli (pokaže na tablo z letnimi rezultati Postojnske jame, op. p.) bi lahko pisalo tudi to, da jamo na leto obišče milijon gostov. Čisto enostavno, če bi vstopnino spustil na nekaj evrov, bi jih lahko imel celo dva milijona. A bistveno je, da znaš najti ravnovesje med ceno storitve in tem, koliko je gost zanjo pripravljen plačati. Naša podjetja pa premalo vlagajo v razvoj vse turistične infrastrukture, ker se pri nas turizem šteje za dejavnost, ki razvoja in raziskav ne potrebuje. Lepe mize, fina hrana in to je to. Ni res. Zato pa tudi na drugi strani ugotavljamo, da so plače v turizmu ene najnižjih v Sloveniji.

To bi bila nedovoljena raba Postojnske jame. Koncesija je ne dovoljuje, kot tudi še marsičesa drugega ne, kar si kdo predstavlja, da bi bilo fino v jami početi. Veste, koliko idej za koncerte so nam že dali? Ampak mi se držimo pravil in vztrajamo, naj gost tukaj začuti prvinskost narave: temo, tišino, vonj, temperaturo. Tudi zato je zgodovina obiskovanja Postojnske jame dolga že dvesto let in v drugi polovici avgusta pričakujemo 37-milijontega obiskovalca.

Ne, čeprav ne vem, zakaj. Jame imam namreč zelo rad. No ja, časa ni.

Vedno. Ko sem bil v Avstraliji, sem se odpravil celo na Novo Zelandijo, samo da bi videl jamo Waitomo caves, ki je bila večkrat opevana kot izjemna jama.

Dolga pot, žal pa temu nista bila primerna tudi doživetje in navdušenje. Videl sem veliko jam, vsaka ima svoj karakter in svojo dušo, neko posebnost, nikoli mi ni bilo žal nobenega obiska jame. Ampak s Postojnsko jamo se v mojih očeh ne more kosati prav nobena.