Šestdesetčlanska slovenska reprezentanca nestrpno pričakuje nastope na 28. poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janieru, ki se bodo s slovesnim odprtjem začele drevi. Vodstvo reprezentance je športnikom prepustilo odločitev o tem, ali se bodo udeležili spektakla na slovitem stadionu Maracana. Sodelovanje na odprtju pobere veliko energije. Vse skupaj od odhoda iz sob do vrnitve traja najmanj devet ali deset ur. Vzdušje v slovenski reprezentanci je prešerno in optimistično, od včeraj v olimpijski vasi plapola tudi slovenska zastava. Vsak slovenski olimpijec po svoje doživlja dogodek. Debitanti so bolj na trnih, medtem ko izkušeni vse skupaj jemljejo kot del posla.
Žolnirjeva bo komarje odganjala še deset let
Medtem ko so igralci golfa in teniški igralci zaradi strahu pred virusom zika odpovedali olimpijski nastop, večina slovenskih olimpijcev pravi, da jih ni strah. Ko smo se včeraj v olimpijski vasi pogovarjali z njimi, jih je večina zatrdila, da tukaj niso videli še niti enega komarja, le redki pa so srečali enega ali dva, a so takoj dodali, da do pikov ni prišlo. Prireditelji so med vse udeležence preventivno razdelili pršila proti komarjem. Med tistimi, ki pršilo redno uporabljajo, je judoistka Urška Žolnir, še vedno aktualna olimpijska prvakinja iz Londona. Zdaj je v vlogi trenerke Savinjčana Roka Drakšiča in Prekmurca Adriana Gomboca. »Vsakič, ko grem ven, se popršim z razpršilom. Tukaj ga bom očitno porabila toliko, da jih bom odganjala še naslednjih deset let,« je bila odkrita Urška Žolnir. Ne skriva, da je tudi v vlogi trenerke polna adrenalina, da je živčnost velika, saj mora zdaj skrbeti za veliko stvari, da je tekmovalcem čim lažje. »Glede na vse, kar sem slišal pred prihodom, sem pozitivno presenečen, kako je vse dobro urejeno,« je dodal Rok Drakšič.
Pravo nasprotje glede uporabe razpršila so rokometaši, ki o ziki sploh ne razmišljajo. Komarjev ni na spregled tudi, ko imajo prižgane luči v sobah. Glede na to, da je na južni polobli koledarska zima, težav s komarji sploh niso pričakovali. Še največ skrbi sta imela Dean Gombač in Nik Heningman, ki sta bila zaradi prebavnih težav pogosta obiskovalca stranišča. To, da so morali četrt ure pešačiti na trening do olimpijske dvorane, igralcev ni motilo, je pa zmeda z uradnim prevozom spravila v bes selektorja Veselina Vujovića. Še bolj je bil nejevoljen, ker bila dvorana za zadnjo pripravljalno tekmo z Dansko na razpolago le toliko časa, da je trajala dvakrat po 25 minut, po njej pa se ni bilo mogoče niti oprhati.
Napeti Vujović in mirni Zorman
Če je vselej tekmovalni Vujović zelo napet, Uroš Zorman funkcionira kot pravi kapetan. Je resnični vodja igralskega odreda, na katerega deluje pomirjujoče. Večina se še prilagaja na peturno časovno razliko, zato so budni že ob štirih zjutraj. Temu, da je zaradi klime v jedilnici, kot bi bili v hladilniku, so se prilagodili tako, da oblečejo toplejša oblačila. »Tudi če imamo na dan dva treninga, nam ostane še veliko prostega časa, zato je potrebno veliko zbranosti, da se zavedamo, da to niso počitnice. Ko gre za izrabo prostega časa, smo športniki iz ekipnih športov v prednosti. Smo skupina prijateljev, ki se družimo, šalimo, popijemo kavo. Sploh si ne predstavljam, kako delujejo individualni športniki, ki imajo ob sebi le še trenerja. A ne glede na šport in državo vsi komaj čakamo, da se tekme začnejo,« se je razgovoril Jure Dolenec.
Štiriinštiridesetletni strelec na glinaste golobe Boštjan Maček, najstarejši slovenski olimpijec, ima drugačne skrbi. »Ko sem bil tukaj aprila, je bila trava zelena. Zdaj je rumena, in ker so golobi oranžni, so velike težave z vidljivostjo, ko se skrije še sonce. Ne vem, kakšne bodo nove tarče na tekmi, saj smo doslej na treningu streljali na stare,« je potarnal Boštjan Maček.