Promocijski nagib sicer nikakor ni nekaj slabega, če je zmeren in predvsem ni usmerjen v propagando (moči), temveč v samo umetnost, v njeno prihodnost in umetniške povezave. Izpostavitev slovenskih poustvarjalskih stikov s tujimi umetniki in mednarodnimi ansambli je lahko »kondicijski« odsev naroda, ki se, vsaj deklarativno, istoveti s kulturo. Tovrstni letos predstavljeni dogodki nemara delujejo celo kot nekakšna programska poteza, razpeta med gledališko predstavo (nastalo v newyorškem eksperimentalnem središču z Markom Mandićem v naslovni vlogi in v režiji Ivice Buljana) in simfoničnim koncertom, na katerem bi utegnili »režisersko vlogo« uzreti v deležu Marka Letonje. Distinkcija z ničevnimi prireditvami je bila v tem, da nastop našega v tujini uspešnega dirigenta ni bil sam sebi namen, ampak se je udejanjil kot animacija tehtnega repertoarnega izseka in obenem glasbenikov, ki so se zbližali s pojmom simfonične soigre, spoznavali sebe, drugega in odnose med obojim. V letošnjem sestavu Mediteranskega mladinskega orkestra je najti mlade iz kar petindvajsetih držav (slovenska predstavnika sta kontrabasist Jošt Lampret in klarinetistka Julija Vrabec).

Nevsakdanja je bila izvajalska poglobljenost, ki jo lahko imamo za dirigentov ljubljanski vrhunec zadnjih let. Letonja je bil izrazno pomenonosni vodnik skozi »frivolnost« notranjega uporništva v antitriumfalni Šostakovičevi Deveti, z nepretrgano bolečo nabrušenostjo (detajlirano delo z godali in pihalskimi soli). Nadrobno organizirana, a zato nič manj prekipevajoča mladostniška energija je odlikovala Tilla Eulenspiegla, bolj kakor lesketavo-grandiozna zvočna lahkotnost, ki si je Strauss sicer tudi želi. Zanimivo je bilo slišati mladostno Burlesko Vita Žuraja, v katere tradicionalno berljivi plesni metriki se že napoveduje igriva kompleksnost skladateljeve pisave. Le napol pa je prepričala izvedba Musorgskega, z manj zbranim orkestrskim oblikovanjem in premalo izostreno niansiranim (sicer organsko izjemnim) mezzosopranskim razkošjem Aude Extrémo, ki je kot solistka v Pesmih in plesih smrti nadomestila prvotno napovedanega basista.

Tudi Večer romantične glasbe je prinesel – v komornem mediju – muzikalno sodelovanje med slovenskimi in tujimi glasbeniki. Hornist Boštjan Lipovšek, violinistka Wonji Kim - Ozim, violončelista Miloš Mlejnik in Sebastijan Bertoncelj ter pianista Lorenzo Cossi in Vivian Cheng so se posvetili Schumannu, njegovi Clari in (prav tako njegovemu, a tudi njenemu) Brahmsu. V fokusu sta se ob mojstrskih delih znašli tudi Robertova zasedbena »ekstravaganca« in Clarin precej salonski prispevek. V plemenitem izvajalskem pogovoru izpostavimo Mlejnikov (individualno značilni) strastni zamah in izjemne, odmerjene tonske razpone Boštjana Lipovška, sicer pa tudi ponovno spoznanje o zakoreninjenosti Brahmsovega izpeljevanja v Schumannovem stavku, po drugi strani pa tudi o akustični problematičnosti križevniške cerkve.

Koncert Godalnega kvarteta Elysée je postregel s precej ločenima glasbenima blokoma, a s posebnimi deli, ki jim je ansambel izkazal nadrobno muzikalno privrženost. Še bolj kot zaradi skladb Čajkovskega in Rahmaninova je bilo večeru vredno prisluhniti zaradi tretje, redkeje izvajane stvaritve, Franckovega dramatično valujočega, skoraj simfoničnega Klavirskega kvinteta, v katerem se je kvartetu pridružil odlični pianist Ludmil Angelov.