Silno redki so glasbeniki, predvsem glasbenice, ki jim je po tako impozantni glasbeni karieri matičnih skupin, uspelo nadaljevati solistično glasbeno kariero v enakem, če ne še bolj impozantnem tempu in ritmu. Ena takšnih redkih tovrstnih glasbenih umetnic je vsekakor Róisín Murphy, stara znanka naših glasbenih odrov, ki se ji je kot pevki kultne skupine Moloko uspelo preleviti v izjemno solistko in se glasbeno preroditi. Nekoč se mi je ob njenem imenu in delu zapisalo, da je bilo ključnega pomena za njeno solo kariero dejstvo, da njen ustvarjalni »lom valov« ni postal del osebne katastrofe.
Zato so poskrbeli spremljajoči »navigatorji« klubske glasbene scene, ki so do Róisín Murphy gojili posebne simpatije. Ob tem ni šlo le za banalno intenzivno preigravanje in moduliranje skladb Moloko za potrebe plesnih navdušencev, temveč za kontinuirano širjenje spoznanja, da je Róisín Murphy povezovalni člen med subverzivnim pop izrazom in novodobno kulturo plesa. V nasprotju z Björk (najprej pevka kultne islandske skupine Sugarcubes), ki se je z vsakim novim studijskim delom spuščala v eksperimentalne vode lastnega izraza, je Róisín odkrivala vsebinsko globino svojega jaza. To nikakor ne pomeni, da je oblika postala nepomembna. Daleč od tega. Je pa res, da ji je kot glasbeni avtorici postala pomembnejša sled, ki jo pušča za seboj. Njen solo prvenec Ruby Blue iz leta 2005 je predstavljal dokaj odkrito poglabljanje v samo bistvo strukture pop glasbe, četudi se je produkcijsko slišal kot nedokončana epopeja skupine Moloko. Zato je na drugem albumu Overpowered (2007) Róisín Murphy zavestno naredila korak naprej od nostalgičnega pogleda (ali posluha) na zlate čase skupinske ustvarjalnosti in dobili smo glasbeno delo, ki je vase posrkalo vso impresijo tako imenovane sproščene klubske scene. Album Overpowered se je slišal ravno toliko intimen in prvooseben ter zmožen vase posrkati vso nakopičeno melanholijo in radost ljubezenskega vzdušja. Ne malodušja, katerega smo bili doslej navajeni v njenem glasu in njeni pevski prezenci, temveč zgolj brezčasnega, nad glavo in ušesi lebdečega vzdušja.
Osemletni glasbeni premor nam je lani postregel z albumom Hairless Toys, ki se je nadaljeval v nekonvencionalni intonaciji njenega glasbenega izražanja, zapolnjujoč ravno ta dolgi časovni medprostor in ponujajoč Róisín Murphy kot zrelo glasbenico, ki se še vedno mehkobno oprijema svoje lastne hipersenzualnosti. V takšnem oziru je treba razumeti in sprejeti tudi njen pred kratkim izdani četrti album Take Her Up To Monto, ki ga spremljata enako zastavljeni aranžerska melodioznost in glasovna grandioznost kot predhodnika. Toda kljub potovanju, ki ga je Eddie Stevens, prva violina solistične kariere Róisín Murphy, označil kot pot v središče »temnega srca elektronskega popa«, smo, kot vselej doslej, lahko priča tistemu neklasičnemu pop šansonu, v katerem nas stresajo ali predramijo inteligentni kritični verzi, daleč od banalnega cinizma in puhlega ponavljanja vzdušja, stanja in statusa. Album Take Her Up To Monto se še vedno lahko kiti z označbo plesne godbe, le da tisto »plesno« lahko brez zadržkov zaužijete tudi v intimi svojega domovanja. In to je tisti največji napredek v glasbeni karieri ali če želite – glasbenem dozorevanju irske vrtnice Róisín Murphy. Če se je kadar koli prej njena glasbena samobitnost zdela kot scenarij kataklizmičnih razmer, se ta danes – še posebno na zadnjem albumu – lahko bere in sliši kot njeno iskreno preraščanje in preseganje. Za dolg spomin na letošnje poletje pa le nekaj ultimativnih neponovljivo zanosnih naslovov, ki jih nikakor ne smete spregledati: Pretty Gardens, Evil Eyes, Nervous Sleep, Lip Service, Mastermind...
