»S katerim avtom gremo?« so v zanje novem jeziku vzhičeno spraševali otroci iz viškega azilnega doma, ko so iz notranjosti prihiteli prav tako nasmejanim ženskam v objem. Prijazne obraze že dobro poznajo, saj od marca skoraj vsako sredo v azilni dom prinesejo polne košare najrazličnejše preje, pripomočkov za ročno ustvarjanje in drobnih priboljškov. Predvsem pa s seboj pripeljejo veliko dobre volje ter njim in njihovim mamam popestrijo nekaj uric.
Ker so prosilke za azil skupaj z družinami prisiljene bivati v majhnih sobicah in ker znotraj ograj azilnega doma ne morejo spoznati varne dežele, v kateri prosijo za mednarodno zaščito, pa so se po več mesecih druženja srčne Slovenke odločile, da združijo moči in jih z lastnimi avtomobili vsaj za kratek čas odpeljejo v prijetnejše okolje. Mednarodni dan pletenja so tako praznovale v kavarni v Kamniku. Vsem je bilo vzdušje zunaj doma tako všeč, da skušajo izlete nadaljevati. Nedavno so Irančanke skuhale tradicionalne jedi, v katerih so po obisku izvirov Ljubljanice skupaj uživale na pikniku na Vrhniki, avgusta pa bi rade ženske, ki so daleč od svojih domov, razveselile z izletom na jezero ali morje.
Od odeje do tedenskih druženj
»Če hočemo biti človeku človek, je naša dolžnost, da si v težkih časih pomagamo,« se strinjajo Nina Arnuš, Anka Pintar, Urška Križnar, Darja Kališek, Martina Kališek, Dragana Trivundža in Nataša Mršol, ki so se skupaj v azilnem domu znašle precej spontano. Začelo se je z ročno izdelano odejo za v Sloveniji rojenega Adela, ki sta jo sestri Martina in Darja, članici vrhniške skupine Kvakvačkaš, želeli neposredno izročiti sirskemu paru. Lepa gesta je mamico tako prevzela, da so ostale v stiku, medtem pa so tri nevladnice iz Škofje Loke prav tako dobile idejo, da bi v azilni dom vstopile prek pletenja in kvačkanja.
Prijateljice Nina, Anka in Urška so ustanovile pletilsko zadrugo Breja preja, ker v tradicionalnih znanjih vidijo zanimivo poslovno priložnost in terapevtski potencial. Tako v teoriji kot v praksi so brejoprejke spoznale, da imata pletenje in kvačkanje pozitiven vpliv na možgane, obenem pa veliko povezovalno moč. V Škofji Loki so navdihnjene s tem začele organizirati družabna skupinska pletenja – štrikeraje. Redno se jih zbere okoli deset vseh starosti z različnimi izkušnjami, stili in okusi.
»Skupino povezuje delo z rokami, ni pa sploh nujno, da vsi delamo enako, da smo enako stari, istega spola, da se strinjamo glede vzorcev in ne nazadnje, da govorimo isti jezik,« pripoveduje Nina o tem, kako so prišle do ideje, da h kvačkanju spodbudijo še ženske v azilnem domu. Nekatere so mojstrice že od prej, druge se zdaj učijo, tretje so rade samo zraven, vključujejo se tudi otroci, občasno kakšen moški. »Hvala, hvala, hvala,« vztrajno ponavljajo ob koncu vsakega, vedno prekratkega srečanja, na katerem nastajajo rožice, torbice, zapestnice, oblekice za punčke… Skoraj končana je tudi že odeja za fantka, ki bo v teh dneh prijokal na svet iranskemu paru.
»Na začetku se nismo niti trudile zbližati prek besed, ampak samo prek skupnega ustvarjanja, učenja, potem pa smo spontano začele komunicirati tudi z besedami, spoznavati njihove zgodbe in z vsakim srečanjem smo si bliže,« ganjeno sklene Anka, ki tako kot vse druge na poti domov vedno znova razmišlja o svoji privilegiranosti in o tem, kaj bi še lahko naredile, da bi tem ženskam olajšale najtežje obdobje v njihovem življenju.