Vinterberg je že večkrat povedal, da ideje za svoje filme išče v resničnem življenju, za zadnji film Komuna pa je navdih poiskal kar v svojem otroštvu, saj je del odraščanja preživel v komuni. Glavna lika filma sta zakonca Anna (Trine Dyrholm) in Erik (Ulrich Thomsen), ki živita udobno življenje srednjega razreda, imata najstniško hčer Frejo (Martha Sofie Wallstrøm Hansen) in jima na prvi pogled nič ne manjka. Njun zakon je po petnajstih letih nekoliko dolgočasen in predvidljiv, s čimer je Erik navidezno pomirjen, Anni pa se zdi, da je čas za spremembo. Možnost za to se pokaže, ko Erik podeduje veliko hišo, ki je predraga za tričlansko družino, ravno pravšnja pa bi bila za komuno – dogajanje je postavljeno v 70. leta minulega stoletja, ko so bili tovrstni eksperimenti na vrhuncu – za katero zakonca navdušita nekaj svojih prijateljev in znancev.
Skupno življenje je sprva zabavno in neproblematično, stvari pa se obrnejo, ko se Erik zaplete s svojo študentko Emmo (Helene Reingaard Neumann) in Anni pove, da je njunega zakona konec. Odgovor na vprašanje, kje bo kdo živel, je – kot se v komuni pač spodobi – prepuščeno glasovanju, na katerem večina odloči, da se lahko v komuno priseli tudi Erikova študentka. Z razpletom so vsi zadovoljni, življenje gre dalje, nihče pa ne opazi (dokler ni prepozno), da je Anna na robu živčnega zloma. Edina, ki zares vidi, kaj se dogaja, je najstnica Freja, zato mora na koncu prav ona nastaviti ogledalo odraslim in jih prisiliti, da se začnejo vesti situaciji primerno.
Vinterberg in njegov stalni sodelavec soscenarist Tobias Lindholm sta scenarij zastavila dobro, vendar v nadaljevanju nista razvila iztočnic, ki jih ponuja komuna kot zanimiv psihološko-sociološki eksperiment. Celotno dogajanje se namreč (pre)hitro osreodotoči zgolj na odnos med Anno in Erikom, zato o preostalih članih komune ne izvemo prav veliko, scene z njimi so kot neke vrste intermezzi, njihovi značaji pa se ne razvijejo dlje od enodimenzionalnih označevalcev. Ker se večina dogajanja v drugem delu filma ukvarja z razpadajočim zakonom, se film iz potencialno zanimive drame prevesi v slabo stopnjevano melodramo, zgodba o komuni pa v končni fazi izzveni kot zgodba o zlomljeni posameznici.
Svetla točka filma je odlična Trine Dyrholm, ki je kljub scenarističnim pomanjkljivostim ustvarila prepričljivo junakinjo in s skorajda filigransko natančnostjo obdelala razne stopnje Anninega zloma, vendar tudi to ne popravi končnega vtisa. Komuna je gledljiv, a v ničemer izstopajoč Vinterbergov film, kaj je hotel režiser povedati o življenju v komuni, pa tudi po koncu ostaja uganka.