odarim večjo količino sadja ringlo za kuhanje šnopca. Naberete si ga sami. Ringloja je veliko. Tako se glasi še vedno veljaven spletni oglas. Na Škofljici. Pet prepolnih dreves je na voljo vsakomur.
Sploh so se glede domačega sadja zadeve čudno obrnile. »Ne spomnim se, da bi obstajala kakšna prijava zaradi rabutanja,« pove predstavnica PU Ljubljana. Da je bilo rabutanje v socialističnih in nemara tudi predsocialističnih časih razširjeno početje mladeži, dandanes pa je netrendovsko, pričajo polne krošnje sadežev. Začenši s češnjami, ki na tržnici in v trgovini sicer dosegajo nadvse spodobne cene, medtem ko so na prenekaterem mestnem drevesu ostale neobrane. Pa gre za prestižno sadje. Tudi mularije s po nekaj vejami v rokah, ki bi hodila po ulicah in se na varnem basala s polzrelimi plodovi, ni na spregled. Nemara to še bolj kot za češnje velja za ringlo. Kajti zanj bi lahko rekli, da je izrazit podcenjenec. Sadni outsider.
»Če bi se za maškare preoblekel vanj, nihče ne bi vedel, kaj si,« oceni njegovo pozicijo Žiga Federsberger Feder, znan ljubljanski gostinec, filmski igralec, vitez Šiške, v tem primeru pa tudi izpričan ljubitelj ringlojev. Kajti ringloji so njegovo najljubše sadje. In to napol zreli. Ko so še zelo kisli. Ker ko je ringlo zrel ali prezrel, dejansko povsem izgubi okus in teksturo. »Vedno so me morali čakati, da sem prišel z drevesa, češ: 'A boš že?' In če so me lastniki zasačili na drevesu, so me pustili. Samo da ne trgam vej, so zabičali,« je pripovedoval, medtem ko je na zemljevid Ljubljane s križci vrisoval pozicije raznih dreves. Pravilno ste razumeli. Ta zapis temelji na zemljevidu. Na ljubljanski ringlo specialki.
Ljubljanska ringlo specialka
Ni se mu zatresla roka. Na križišču Šišenske ceste in Večne poti je blago kamuflirano s sosednjim drevesjem zares stalo eno izmed dreves ringloja. Zdi se, da je zanj idealen čas. Plodovi na njem so bili raznoliki. Od zelenih prek rumenih do rdečkastih. Slednji so bili najkislejši, rumeni najslajši. Na višku. In če kanite skuhati marmelado, se zdijo ti dnevi idealni. Sadeži še nudijo primerno udarno razmerje med kislim in sladkim, ki v marmeladi mora obstajati. In kar ringlojeva marmelada, ki smo jo s posredovanjem viteza Šiške pridobili od neke njegove zaupnice, ima. Vsebnost kozarčka se je izkazala za silovitejšo od katerekoli do zdaj okušane slivove. Definitivno! Ringlojeva marmelada premore tisto želeno ostrino, da si takoj, ko jo okusiš, poleg sebe zaželiš zgolj še skladovnico sveže pečenih palačink. Glede pešk v ringloju, ki jih pred kuhanjem marmelade velja izločiti, pa zgolj še nasvet stalne strokovne sodelavke našega časopisa, torej gospe Sonje: »Ringloje zamrzneš, ne popolnoma, potem jih prerežeš na pol in peške z lahkoto odstraniš.«
Ko besedo ringlo vpišeš v spletni brskalnik, večina omemb potrjuje vtis, da gre za sadje s specifičnim statusom. Za neznanko, o kateri ljudje razpravljajo, kaj z njo. Za izobčenca brez osebne izkaznice, ki pa je vseeno ves čas zelo dejaven. Jure Marolt, učitelj naravoslovja iz Kočevja, je na svoji blogerski strani Ljubki nesmisel o njem med drugim zapisal: »Ringlo je bil sinonim za poletje. Za brezskrbnost, prosti čas, dolge dneve in prijetne večere, uporništvo otrok, ki so si upali več kot tisti, ki so jih z občudovanjem opazovali pri drevesnih koreninah.« Ni kaj. Lepo. Celoten zapis je sicer daljši in govori o rabutanju. A za natanko to poleti gre. Za brezskrbnost.
A tudi za domačijo! Za »Okus loškega podeželja« ali za »Staru hrvatsku vočku«. Tudi na takšno pozicioniranje našega današnjega obravnavanca se da naleteti. Spolzka tla torej. Kajti: »Ringlo?! Pa to je bila na Poljanah (ljubljanska soseska, op. a.) nacionalna jed!« Tako se je prizadevanju za prvinsko pravico do ringloja pridružil še Esad Babačić.
Dejanska ringlo vojna seveda ne bi bila najgroznejša vojna ta hip. Bi pa spor glede prvinske pravice do ringloja navrgel prenekatero zabavno razpravo. Neznank je namreč precej, resnih strokovnjakov pa niti ne. S kmetijskega inštituta so na primer sporočili, da v njihovih vrstah ni človeka, ki bi poznal tematiko.
Z Marijo Terezijo iz Azije
Matjaž Beber, diplomirani inženir iz Sadjarskega centra Maribor, je opozoril, da o ringloju težko govori tako, kot bi lahko o slivah. Kajti ringlo, o katerem govorimo, je resda sorodnik slive, vendar pa ne spada v nobeno sorto. »Ringlo je tradicionalna beseda, s katero so ljudje poimenovali skupino azijskih sliv. Avtohtona sorta slive izvira iz Evrope, azijske slive pa iz Azije. Mi se s tem sadjem profesionalno ne ukvarjamo. Lahko zgolj predvidevam, da gre za sadje, ki je k nam prišlo v času Avstro-Ogrske, kajti Marija Terezija je tako ali tako tista, ki je pri nas zakrivila sadjarstvo.«
Presneto res! Povezujoč ringlo in Avstro-Ogrsko so se vsaj meni kot tretji pojem takoj pojavile železniške postaje. Podeželske. Iz časov Avstro-Ogrske. Ob katerih raste tudi ringlo. Vendar pa: »Veliko ringlojev propade zaradi bakterijskih okužb, ki nastanejo zaradi obilice vlage pri nas. To sicer velja za koščičarje na splošno,« dodaja inženir Beber.
Prvi evropski ringlo je bil vzgojen v Franciji, vendar pa tjakaj ni prišel iz Nemčije, temveč iz Turčije. Eden od nemških izrazov zanj je dejansko Türkenkirsche oziroma turška češnja po slovensko. Pradomovina ringloja je dejansko Anatolija, Mala Azija. In prvo zatočišče v Evropi naj bi našel v Franciji. Ne ve se, kdaj natančno. Po nekaterih virih naj bi v Anglijo odpotoval leta 1724, dosegel pa je tudi ZDA. Tudi George Washington in Thomas Jefferson, torej ameriška predsednika, naj bi imela sredi oziroma konec 18. stoletja lastne sadovnjake ringloja, vendar pa je ta kultura v ZDA potem zamrla.
Nekateri drugi viri kot prvo evropsko postajo ringloja prav tako omenjajo Francijo, vendar pa naj bi se prehod zgodil kanček kasneje. Okoli leta 1880. No, tako ali drugače se migracija ringloja iz Male Azije v Evropo pokriva z zadnjo fazo 600 in nekaj let dolge zgodovine otomanskega imperija. Njegova selitev sovpada z obdobjem propadanja le-tega in s preostalimi tedanjimi s tem povezanimi pojavi in akterji. S kolonialističnimi kosanji Avstro-Ogrske in Rusije za Balkan ter zahodnoevropskih sil za Afriko in Azijo. Ko se je zahodni svet soočil tudi s panislamizmom. In z džihadom. Oklical ga je Muhammad Ahmad, potem ko je leta 1885 v Sudanu sprožil upor zoper Angleže. In v tistih časih (leta 1883) je začel voziti tudi Orient Express.
Z vsem tem je torej na več načinov povezan tudi ringlo. To na videz zanikrno in neugledno sadje, za katerega še njegovim lastnikom ni mar. Zanimivo sadje. Na koncu dobiš vtis, da bi moral biti namesto zvezdic v grbu Evropske unije. Ki bi se morala imenovati Združene države ringloja. Seveda vključujoč Turčijo. Tako vsaj pravi ringlo.
