Razgled po zasedbi KGOSF razkriva predvsem mlade obraze, kar je razveseljivo, saj je to gotovo priložnost za nov začetek, za iskanje novih spodbud, za izstop iz programske in muzikantske rutine. Nekaj tega je bilo na obeh koncertih že mogoče slutiti, toda glasbenike še vseeno čaka veliko dela, saj na naslednjih koncertih ni pričakovati, da bodo lahko nekaj glasbeniške energije posrkali od solistov. Takšno dvojnost – iskanje in tudi padce – je nazorno pokazal predvsem prvi koncert, na katerem se je glasbenikom pridružil ruski violinist Dmitrij Sitkovecki.
Začelo se je nič kaj obetavno z dvema Bachovima violinskima koncertoma, ki sta drdrala v zlajnanih prestavah že zdavnaj preživele predstave o baročni glasbi, ki se je ne frazira in interpretira nič drugače kot kako Dvořákovo serenado. Rezultat je bila zato gosto zalita godalna gmota (k temu je seveda nekaj dodala tudi cerkvena akustika), ki le redko monotematsko motoriko zabarva s kakšno dinamično spremembo ali interpretacijskim poudarkom. S takšnim pristopom se je povsem zlil tudi Sitkovecki, ki z izjemo mehkobe tona ni izstopal, razlikoval pa se ni tudi od svojega partnerja v Koncertu za dve violini Janeza Podleska, kar mora biti kompliment predvsem za slednjega.
Toda v drugem delu koncerta z Goldbergovimi variacijami je vendarle nastal pomemben preobrat. Priredba Sitkoveckega je dovolj barvno in teksturno raznolika (kakšna izmed variacij pride na mejo revijalnega, a v celoti je Sitkoveckemu uspela zgledna priredba), a pomembneje je, da je tokrat kot vodja in solist narekoval večjo zbranost (v meditativnost zagledana arija in nekatere variacije) ter nato tudi izrazitejše kontraste med posameznimi variacijami in celo njihovo karakterno barvanje. Morda bi se dalo precizneje napenjati daljše loke povezanih variacij, toda ne gre zanikati trenutkov, ko se je bilo mogoče zagledati v Bachovo glasbeno sporočilo, pri čemer Sitkovecki ni kak historično informiran interpret, temveč išče svoje vzgibe v svoji notranji muzikantski sredici.
Podobno je bil na dvoje razklan tudi koncert, na katerem sta skupaj s KGOSF nastopila hornista, člana Berlinskih filharmonikov, Stefan Dohr in Andrej Žust. V uvodni suiti Don Kihot so člani KGOSF pokazali več želje po kontrastih, tudi po kakšni odločnejši ekscentričnosti, toda z nadaljnjimi stavki suite so nastavki postajali zmeraj bolj izmenljivi. Oba solista sta nastopila v Telemannovem Koncertu za dva rogova, ki je bil seveda pisan za naravna rogova in je v ambitusu postavljen temu primerno visoko, kar ni niti najmanj preprosto. Žal je cerkvena akustika hitrejši utrip požirala, tako da je virtuozni del koncerta ostajal med cerkvenimi oboki, ostala pa sta zbranost počasnega stavka in okus po mehkobi.
Mozartovo Glasbeno šalo so glasbeniki KGOSF ob pomoči obeh hornistov skušali predstaviti kot energično skladbo (včasih bolj grobo kot igrivo), ki zna sentimentalno potihniti, da lahko nato nepričakovano pripravi kakšen gag. Želja je bila opazna, toda prezrti so ostali številni detajli, s pomočjo katerih bi bilo mogoče interpretativni pristop poenotiti.
