»O ne, nisem cele dneve kar doma. Še vedno rad hodim ven in po kavarnah tudi,« se s prešernim nasmehom na licih postavi Jože Pogačnik, častni občan občine Domžale, ki prav danes praznuje stoti rojstni dan. Praznuje ga v družbi svojih najdražjih in kajpak s svojo ljubo, le poldrugo leto mlajšo ženo Ivico. Skozi življenje skupaj krmarita že sedem desetletij.
»Ko sem jo prvič zagledal, sem rekel – ta bo pa moja! In poglejte, še vedno je!« se kot mladenič muza stoletnik, ko nežno objame svojo ženo. »Recepta, kako skupaj preživiš tako častitljivo obdobje, pa vam ne bom izdal,« pripomni, žena Ivica pa pritegne, da bi lahko imelo kaj s tem tudi to, da ga včasih ni bilo prav veliko doma. Seveda ga ni bilo doma zaradi preobilice dela, skupaj obujata spomine na leta, ko je denimo hkrati opravljal kar dve tako pomembni funkciji, kot sta vodenje Tosame in županovanje, čeprav se je slednji funkciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja reklo »predsednik skupščine občine Domžale«. Je pa za oboje prejemal eno plačo in je lahko, kot pravi, oboje dobro opravljal samo zaradi izjemnih sodelavcev.
Šport in politika vsak dan aktualna
Takrat sta poštenje in delo nekaj štela. Lepo bi bilo, če bi bile te vrednote bolj cenjene tudi danes, zlasti v politiki, modruje in pove, da politiko in šport spremlja vsakodnevno. Na športnike je zelo ponosen, »politike pa preveč kritiziram«, na videz skesano prizna. Na vprašanje, koga med njimi bi najmanj pogrešal, raje diplomatsko pohvali Cerarja in Pahorja, zelo pa mu je žal, da je odstopil Mramor.
Lahko bi se manj prepirali in bolj gledali na skupno dobro, doda in preskoči na leta, ko je moral tudi sam nekoliko izpreči. V letih 1972 in 1973 je bil namreč poslanec Gospodarskega zbora slovenske skupščine in sopodpisnik razvpite politične afere »25 poslancev«, ko so ti prezgodaj poskušali vnesti v politiko nekoliko bolj demokratične načine odločanja.
Kot še pravi, vsak dan prebere tudi Dnevnik, ki je pri hiši od samega začetka njegovega izhajanja, čeprav ga Ivica pokara, da ji kljub njenemu slabemu vidu ničesar ne prebere na glas. »Seveda sva v desetletjih skupnega življenja kdaj tudi povzdignila glas, največkrat zaradi vzgoje hčera Andreje in Metke, ki je bila predvsem na mojih plečih,« ne skriva Ivica, ki je tudi sama v Mladinski knjigi delala več kot osem ur na dan. Bila je bolj stroga kot njun oče, a nikakor ne preveč, ocenita oba, medtem ko slavljenčev pogled uide na Jakčev portret njegove mame, ki visi nad kavčem njune dnevne sobe v družbi dveh Lipovčevih akvarelov Kamnika, kjer sta se spoznala in preživela prva skupna leta.
Rešila ga je sol
Mama Alojzija in oče Filip sta nas naučila skromnosti, dobrote, marljivosti in poštenosti, se spominja mladosti na kmetiji z gostilno na Srednji Dobravi, kjer jih je bilo pet bratov in pet sester. Tudi krave je pasel in nosil mleko v bližnjo Kropo. Prvi razred so imeli v domačem skednju, učila pa ga je teta, ki je od njega zahtevala več kot od drugih. Spomin je živ tudi na kopanje v Lipnici, kjer se je skoraj utopil. A takrat njegovo življenje ni bilo ogroženo zadnjič, nadaljuje in pove, da mu je v ujetništvu življenje rešil nekdanji sošolec, ki ga je povsem izčrpanega potegnil na vlak, v partizanih pa mu je življenje rešila kar steklenička soli, ki mu je padla iz žepa. Ko se je sklonil, da bi jo pobral, je tik nad njegovim hrbtom švignil rafal iz nemške brzostrelke, ki bi ga sicer gotovo pokončal.
Druga svetovna vojna ga je ujela na orožnih vajah v bližini Skopja, od koder so ga odpeljali v ujetništvo v Nemčijo. Ko se je jeseni 1942 vrnil, je kot vsi bratje odšel v partizane. Z grenkobo se spominja, da je sam poiskal brata, ki je padel v boju.
A žalostnih spominov ne obuja rad, prizna, medtem ko vešče pestuje najmlajšo pravnukinjo Nežo, ki ji v njegovem naročju vidno godi. Njegove družbe se vedno veselijo tudi pravnuki Brina, Ajda, Val, Kiara in Mina, ki jim oba s prababico nikoli ne pomešata imen, se njuni zbranosti čudijo tudi vnuki Petra, Primož, Irena in Andrej. Rada nam dajeta male rolade, ju pohvalijo pravnuki, pradedek pa nasmejan doda, da se je treba življenja veseliti, saj je polno lepih stvari.
Lepo je bilo tudi, ko se je do te pomladi vsak dan točno ob 11. uri sestajal s prijatelji v kavarni. In četudi so se zdaj njihove vrste razredčile in imajo nekateri zdravstvene težave, te navade ne namerava opustiti. Bo pa v kavarno zavil kar sam, se ne da ugnati stoletnik.
