Načelnik generalštaba Slovenske vojske Andrej Osterman se pred jesenjo ne želi pogovarjati o stabilnosti naše vojske, saj menda še premalo ve o tem, koliko dodatnih sredstev bo vlada z rebalansom proračuna namenila vojski. Obrambni strokovnjaki so že v začetku leta izračunali, da potrebuje sistem, če želi preživeti letošnje leto, 46 milijonov evrov, a tega izračuna Cerarjeva ekipa nekako ne jemlje resno. Kaj lahko pričakujemo jeseni?

Interventne ukrepe, s katerimi se bo zagotovil le minimalni obseg sredstev, ki bodo pravno zastarelemu obrambnemu sistemu omogočila zgolj to, da bo redno plačeval svoje obveznosti do dobaviteljev. Ne pričakujmo razvojnih in prebojnih zadev, ker jih ne bo. Bo pa jeseni tudi že znano, kaj prinaša strateški pregled obrambnega resorja (SPOR), za katerega pa spet ne vemo, ali je sploh ponudil relevantna vprašanja, ki bi terjala relevantne odgovore.

Tudi novi obrambni zakon naj bi vlada jeseni poslala v parlamentarno proceduro.

Predlogi zakona, ki so zakrožili do zdaj, so zgolj minimalni popravki zastarelega zakona, ki še vedno temelji na preživetem konceptu totalne obrambe. Tak sistem v Sloveniji ne bo nikdar več zaživel, saj ljudje preprosto nočejo služiti vojaščine, ki smo jo ukinili prav zaradi tega, ker so ljudje iskali najrazličnejše alternative služenju vojaškega roka. Poleg tega sodobne vojaške izkušnje kažejo, da države danes potrebujejo predvsem zelo profesionalne vojake, častnike in podčastnike. Torej profesionalni sistem, ki ga moramo šele vzpostaviti.

Prehod na profesionalno vojsko se nam torej ni posrečil?

Prav zaradi prej omenjenega ostanka totalne obrambe je prehod nedokončan, je paraliziran in ga brez strukturne reforme ne morejo rešiti niti dodatna sredstva. Tudi če v obstoječi sistem vložimo toliko sredstev, da bomo prišli na zneske izpred leta 2008, jih obstoječi obrambni sistem ni sposoben racionalno porabiti, saj nima predvidenih nobenih kakovostnih projektov. Sam koncept razvoja SV je zastavljen nenavadno, tudi nakupi vojaške opreme niso optimalni: tak primer je denimo jurišna puška Slovenske vojske, FN F2000 belgijskega izvora, ki temelji na karabinskem modularnem sistemu. Ko pogledamo nakupe drugih vojsk, denimo francoske ali britanske, vidimo, da te kupujejo puške s klasičnim konceptom..

Čas krize bi bilo treba izkoristiti za temeljit premislek o tem, kako organizirati reformo obrambnega sistema. Takrat, ko bo reforma izvedena in ko bomo natančno vedeli, kje smo in kaj potrebujemo, se morajo narediti še realni načrti oziroma določiti moramo, katere zmogljivosti bomo zagovarjali, do katerih se bomo opredelili. Šele takrat se lahko naredi neki načrt financiranja in nakupa opreme, ki mora zagotovo potekati s sinergijo z Natom. Zavezništvo ima namreč vrsto agencij in struktur, ki lahko prispevajo k cenejšim nakupom vojaške opreme. Brez posrednikov.

Naš veleposlanik pri Natu Jelko Kacin meni, da je stanje takšno, kot je, zaradi subjektivne odgovornosti vodilnega kadra.

Znotraj obrambnega sistema lahko najdemo zelo kompetentne in sposobne ljudi, je pa vprašanje, ali ima sistem prave ljudi na pravih mestih. To je temeljno vprašanje, a politika se strogo izogiba, da bi odgovorila nanj. Politika išče predvsem lojalne ljudi, ki so voljni delovati po nareku, ne pogovarja pa se s tistimi, ki bi razmišljali o tem, kako inštrument obrambnega sistema uporabiti v širšem kontekstu članstva v zavezništvu. Nato ni klub, to ni humanitarna organizacija, ampak je organizacija, ki združuje države z jasnimi interesi in tudi Slovenija bi morala svoj interes jasno opredeliti.

Balkan?

Na primer. In če je Balkan v strateškem interesu Republike Slovenije, potem bi morala država, ko zagovarja namestitev Natovih sil v baltskem prostoru, drugim članicam jasno povedati, kaj pričakuje od njih. Balkan je danes odprta zgodba: ne vemo, kaj se bo izcimilo iz Turčije, ki v prihodnje zagotovo ne bo več takšna država, kot je bila doslej. Vem pa, da bo usoda te države vplivala na stabilnost celotnega Balkana oziroma na celotno transverzalo od Bosne in Hercegovine do Kosova in Makedonije.

Tako zunanja kot varnostna politika Slovenije bi morala v primeru Balkana poiskati sinergijo z državami, ki so v podobnem položaju (Madžarska, Hrvaška, Bolgarija, Romunija, Grčija), a tega ne storita. Ostali sta na neki načelni ravni in verjameta, da zunanjo politiko vodijo le načela, vrednote in norme. Kar danes zagotovo ne drži več, saj živimo v času, ko je ključni mednarodni argument interes, ki je podprt z ustrezno močjo.

Zakaj se danes pojavljajo napetosti v svetu? Zato ker ključni igralci igrajo igro moči in se tudi regionalni akterji, kot je denimo Turčija, že poslužujejo tega. Moč je nadvladala mednarodno pravo, na kar lepo kaže primer razsodbe arbitrarnega sodišča v primeru Južnokitajskega morja, ki kaže, da Kitajska s pozicije moči te sodbe ne bo upoštevala. To je jasno znamenje, ki kaže, kateri elementi prevladujejo.

Slovenska zunanja in obrambna politika bi se morala bolj zavedati, da je edina garancija naše varnosti in suverenosti resda mednarodno pravo, a ne samo po sebi. Pozicijo mednarodnega prava moramo s spretno zunanjo in obrambno politiko okrepiti z zavezništvi, kot sta denimo Nato in EU. Ker nimamo dovolj velike nacionalne moči, so naši atributi moči lahko le primerna in pametno grajena zavezništva.

Zdi se, da Slovenci še nismo povsem ponotranjili, kaj v resnici pomeni biti del zavezništva.

Ko smo Slovenci vzpostavili svojo lastno državo, je bilo to zgodovinsko gledano enkratno obdobje. To je bilo obdobje, ko je razpadla bipolarna svetovna ureditev, multipolarna ureditev pa se še ni vzpostavila. V tem strateškem, geopolitičnem vakuumu je nastal trenutek, ko je Slovenija lahko dosegla svojo osamosvojitev, in ta trenutek je trajal do leta 1999, do začetka vojaške operacije na Kosovu. Težava je v tem, da je preveč naših politikov še vedno vpetih v to obdobje in izkušnje iz tistega obdobja prenašajo v današnje razmere, ki so v bistvu precej drugačne: globalne sile danes bolj stavijo na vlogo moči kot na mednarodno pravo. ZDA, Rusija, Kitajska in Indija so danes, kar zadeva mednarodne odnose, v veliko večji meri pripravljene uporabiti silo kot denimo pred dvajset leti. Leta 1995 je bilo pred intervencijo globalnih sil v Bosni in Hercegovini veliko več oklevanja, kot ga je danes, ko se v meddržavnih sporih države precej hitreje odločijo za uporabo sile.

To je nov moment in v njem mora zunanja politika majhnih držav pred vsem drugim iskati strateška zavezništva, ki jih mora znati tudi kredibilno ohranjati.

Populistična izjava Donalda Trumpa o tem, da bi moral Nato varovati zgolj tiste države, ki izpolnjujejo obveznosti do zavezništva, je vznemirila celo generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga. Kaj vam pove ta izjava?

Trumpova izjava sama po sebi niti ni toliko pomembna, kot je pomembno to, da se v ZDA na politično sceno vrača izolacionizem, ki za ZDA pravzaprav ni neko novo razmišljanje. Tako razmišljanje je bilo zelo popularna politična tema do druge svetovne vojne, po kateri je v ZDA izgubilo domovinsko pravico. Spomnimo se let 1939–1941, ko je imel takratni predsednik ZDA Roosevelt hude težave pri podpiranju Velike Britanije v boju proti nacizmu. To se zdaj nekako vrača in tisto, kar je tukaj pomembno za Slovenijo, je, da kateri koli kandidat že bo novembra dobil ameriške volitve, bo ta globalni trend imel vpliv na ameriško zunanjo in varnostno politiko.

V krogu Trumpovih svetovalcev najdemo med drugimi tudi upokojenega direktorja ameriške obveščevalne službe, in glede na Trumpove izjave vse kaže na to, da Amerika ne bo več igrala vloge globalnega policista, temveč bo igrala fokusirano vlogo. To pomeni, da se potencialno gledano odpira prostor drugim globalnim silam, pri čemer bi se Evropa z vidika globalnega ravnovesja zagotovo morala vprašati, kakšna bo poslej njena vloga.

S tem dejavnikom morajo računati vse države v EU. Spremembe bodo in verjetno bo angažma ZDA po svetu v prihodnje fokusiran zgolj na interesna območja.

intervju Klemen Grošelj obrambni analitik interesi obramba mednarodni odnosi