Elena Cornaro Piscopia se je v zgodovino zapisala z nemajhnim dosežkom: bila je prva ženska, ki je dokazano diplomirala oziroma doktorirala iz filozofskih ved. Pogosto jo navajajo tudi kot prvo doktorico znanosti nasploh, vendar arhivski podatki kažejo, da je univerza v Neaplju že leta 1422 podelila doktorat iz medicine Costanzi Calenda. Na področju humanistike pa je znan primer Bettisie Gozzadini, ki je od okoli leta 1239 naprej na univerzi v Bologni predavala kanonsko pravo, vendar njena diploma ni ohranjena. Enako velja za sestri d'Andrea, profesorici prava v 14. stoletju.
Elena Cornaro Piscopia je slovela po svoji erudiciji daleč naokoli. Ludvik XIV. je poslal v Benetke posebnega odposlanca, da bi preveril, ali so govorice o dekletu resnične. Stolnica v Padovi, kjer je zagovarjala disertacijo, je bila premajhna za množice, ki so pridrle iz vse Evrope, da bi prisluhnile temu čudežu. Bila je slavna v časih, ko je bilo treba za slavo pokazati nadarjenost, ne telesnih delov.
»Sedemjezični orakelj«
Elena Lucrezia Cornaro Piscopia (znana tudi kot Elena Corner), ki se je rodila 5. junija 1646 v beneški palači Ca' Loredan, je bila čudežni otrok. Pri sedemnajstih je obvladala sedem jezikov – to ji je prineslo vzdevek Oraculum Septilingue (»Sedemjezični orakelj«) – vrsto glasbil, matematiko in astronomijo, teologijo in filozofijo.
Kdo ve, koliko takih genijev je že – in koliko jih še bo – ugledalo luč sveta in umrlo v popolni obskurnosti, ne da bi svet kdaj izvedel zanje. Cornarova pa je imela (sicer trpko) srečo: rodila se je v družini, ki je bila nekaj posebnega. Njen oče Giovanni Battista je bil premožen patricij, potomec slavne beneške družine Cornaro; mati, Zanetta Boni, je bila podeželanka iz okolice Brescie, nezakonska hči neznanega očeta. To pa še ni vse: starši so bili neporočeni. Zaradi družbene razlike jim niso dovolili poroke vse do leta 1654, ko sta imela že pet otrok in sta petnajst let živela v ločenih palačah. Cornara je ta zveza drago stala; ugled družine je bil oblaten, njegove otroke pa so zapisali v knjigo beneških patricijev šele, ko je za to plačal vrtoglavih 105.000 dukatov. Tudi službo prokuratorja de supra pri sv. Marku je dobil šele po mastni donaciji državni blagajni.
Elena je kmalu pokazala svoj um in nadarjenost. Ko je bila stara sedem let, je njen prvi učitelj, pater Fabris, svetoval očetu, naj ji omogoči čim boljše šolanje. Ta si ni pustil dvakrat reči. Mati (ki so jo zaradi domnevne oblastnosti, ošabnosti in, paradoksno, zatiranja vsakršne drugačnosti imenovali dogaressa, dožinja) je bila menda odločno proti. Pač pa je deklica navdušeno pograbila vsako priložnost za uk; bil je edino, kar jo je zanimalo. Ko jo je pri štirinajstih letih oče hotel zaročiti z nemškim knezom, se je uprla, češ da se je pri enajstih letih tajno zaobljubila čistosti. Hotela je le nabirati znanje.
Vendar zamisel o univerzitetnem študiju ni bila Elenina, temveč očetova. Ta je hčer leta 1672 poslal na študij v Padovo in si skupaj z njenim učiteljem, slavnim Carlom Rinaldinijem, zelo prizadeval, da bi diplomirala iz teologije. Kancler univerze, kardinal Barbarigo, se je temu odločno uprl (»da se ne osmešimo pred vsem svetom«); privolil pa je v diplomo iz filozofije.
»La Cornaro«
Elena je med šestletnim študijem v Padovi zaslovela kot prvovrsten um, kos najzahtevnejšim debatam. Ko je 25. junija 1678 napočil dan njenega zagovora, je bila dvorana univerze premajhna za vse, ki so jo prišli poslušat – prišli pa so celo iz Anglije – in so dogodek prenesli v stolnico. Po uspešni razlagi dveh Aristotelovih tez, ki jih je določila komisija, je Elena Cornaro prejela naslov učiteljice in doktorice filozofije. Množice na cestah so norele od navdušenja in ji glasno vzklikale. Poslej so jo vsi poznali le kot La Cornaro. To je zadoščalo.
Elena se je leto dni pozneje preselila nazaj v Padovo in tam preživela zadnjih pet let življenja kot benediktinska oblata (tj. zunaj samostana, na domu). Še naprej se je živo zanimala za politično in družbeno dogajanje v Evropi, veliko časa pa je posvečala tudi negi revnih in bolnih. Morda se je pri tem nalezla tuberkuloze, ki se zdi glavni razlog za njeno večletno hiranje. 26. julija 1684, nedolgo po svojem 38. rojstnem dnevu, je umrla. Pogrebni sprevod je menda spremljalo 30.000 ljudi; trgovine v Padovi so tisti dan ostale zaprte.
Elena je domnevno zahtevala, naj po njeni smrti sežgejo vse njene spise. Ohranil se je le njen prevod razprave Johannesa Gerechta (znanega kot Lanspergius) Alloquia Jesu Christi ad animam fidelem, izdan leta 1699.
Zgled in izjema
Življenjepisec F. L. Maschietto predstavlja javni uspeh Elene Cornaro kot plod liberalnega katolištva 17. stoletja. Vendarle pa je v ozadju mogoče slutiti tudi pritisk drugotnih interesov njenega očeta in učitelja Rinaldinija. Clelia Pighetti ugiba, da je oče morda želel v družini svetnico, po zgledu učenih svetnic preteklosti, ki bi družini vrnila ugled. Da ta cinična misel morda ni popolnoma iz trte izvita, pričajo tudi Elenine besede iz pisma očetu, ki jih v biografiji navaja Jane Howard Guernsey: »Ko ozdravim, želim študirati naprej, da z učenostjo povrnem ugled našemu imenu.«
To ji je uspelo. Pač pa njene diplome kljub vsemu ni mogoče šteti za prelomni korak naprej v univerzitetni izobrazbi žensk. Šele leta 1732 je na univerzi v Bologni diplomirala naslednja ženska, Laura Bassi (pri 21 letih profesorica anatomije). Elena Cornaro je bila izjema; vendarle pa je bila tudi zgled. Pomenljiv je podatek, da je po njenem odmevnem uspehu univerza v Padovi sklenila, da je treba ostro zavrniti razne deve (zitelle), ki hočejo diplomo. Ženske so na univerzah ostale izjeme – pogosto zelo občudovane, a vendar izjeme – vse do 20. stoletja.