Medtem je občina kupila na pol podrto hišo za 180.000 evrov oziroma je zanjo plačala še enkrat več, kot naj bi bila po oceni sodnega cenilca vredna. Mnogi so gubali čela, bolj ali manj javno govorili o domnevnih provizijah in koristih tistih, ki so neuporaben objekt občini prodali. Župan Boštjan Trilar je na seji, kjer je sam osebno predlagal nakup, sumljivo vztrajno govoril o svoji vlogi. In dodajal, da se zanj sicer ne zavzema, a je nakup dober in koristen in tudi cena ga ni motila, saj »lastnici za manj ne prodata«.
Ključen razlog za to, da bi iz proračuna poleg 180.000 evrov zapravili še okoli 300.000 evrov za ureditev Gasilskega trga v mestnem jedru, je neki idejni projekt izpred šestih let. In ker je bil le ideja, je ležal v predalu, dokler ni postal odličen izgovor za nakup podrtije, ki sicer mestno jedro kazi – a ni edina. In vsem je bilo jasno povedano, da bo občina kot lastnik to nakazo podrla in bo nastal lep trg s pitnikom, iz katerega si bo vsak lahko natočil čiste vode.
A je vodo skalilo dejstvo, ki smo ga – nebodigatreba – izbrskali novinarji, ki ne verjamemo »na prvo žogo«. Podrtije se ne sme porušiti, objekt je zaščiten z odlokom iste občine, katere župan zanj ali ne ve ali pa noče vedeti. Za povrhu je odgovorna za take projekte pri občini po seji mestnega sveta, na kateri so izglasovali nakup, obiskala pristojno državno ustanovo, s katero so bili občinarji zaradi rušenja že prej v stikih. In ko je izvedela, da rušenja ne bo, ne ona ne župan nista obvestila ne javnosti ne svetnikov, ki so nasedli v tej zgodbi kot nevedneži, ki jim je bila obljubljena »fatamorgana« – Gasilski trg na mestu podrtije.
Epilog je jasen: treba bo slediti denarju, kot vedno. Ali pa koristi, kar je isto. In obenem jasno terjati odgovornost za tako početje mestne uprave in župana kot najbolj odgovornega. Konec koncev se je izjemoma pod to točko podpisal kot predlagatelj, navadno se vodja projektne pisarne. Je slednja morda že vedela, kaj se skriva za vsem.