Na gospodarstvu, velikem 20 hektarjev na okrog 300 metrih nadmorske višine, kjer v vinogradih raste grozdje brez uporabe umetnih gnojil, herbicidov in pesticidov, stoji bogata vinska klet in restavracija Bolfan z rustikalno opremljenimi sobami, kjer se gosti srečajo z vilinčki. V vsaki sobi je eden, ki »kot v pravljici varuje gosta, ga nežno uspava in mu naredi lepe sanje«, pravi Branimir. Restavracija slovi daleč naokrog tudi po sila okusni in sočni zagorski kulinariki, v kateri prevladuje v krušni peči pečena purica in slastni štruklji, meso izpod peke, za dobrodošlico pa gostu najprej ponudijo olje iz grozdnih pešk z domačim kruhom. »Iz štirinajstih kilogramov pešk dobimo sedem decilitrov olja,« nam je zaupal Branimir. Grozdne peške so vedno bolj priljubljene v kozmetiki, tako kot sivka in smilj, ki ju domačini poleg trte vzgajajo na Vinskem vrhu. A v vinski kleti Bolfan ne pridelajo več kot 70.000 litrov vina. »Lani smo ga samo 50.000, imeli smo točo in grozdne jagode smo ročno prebirali.« Iz ene trte iztisnejo eno buteljko ekološkega vina. Pridelujejo tudi peneča vina, osvajajo nagrade in priznanja in nedavno so prejeli mednarodno zlato odličje za ekološki sauvignon 2015. So zadovoljni z obiskom? Branimir odgovori pritrdilno, saj vedno več tujih turistov zahaja v njihovo pravljico na dlani – tudi iz Norveške, Amerike in Slovenije. »Slovenski gosti pripeljejo s seboj kolesa, saj so poti dobro urejene za kolesarje.«
Gozdovi, bogati z gobami
Pravljica na dlani je slogan zagorsko-krapinske županije, ene najlepših na Hrvaškem. Obišče jo tudi vse več Slovencev. Pa ne samo za en dan, saj v enem dnevu ni mogoče videti njihovih turističnih biserov – Kumrovca, Krapine, Klanjca, Marije Bistrice, Vuglec brega do sodobno urejenih term. Si pa lahko gost ogleda na dan najmanj dva bisera, skoči še v kakšne toplice in obvezno uživa v zagorski kulinariki. »Prihodnji teden boste na dieti, zdaj ste v Zagorju!« Tako gostu zaukažejo na kmečkem turizmu v Lojzekovi hiži v Gusakovcih v Gornji Stubici, kjer vam bodo postregli s pečeno domačo mlado raco, ki ji ni para! In z mlinci, štruklji, domačimi klobasicami, gost pa lahko kupi tudi domačo vloženo zelenjavo in gobe. »Naši gozdovi so bogati z gobami,« nam je prišepnila natakarica. Nabavite pa lahko tudi domače marmelade iz kutine, borovnic, jabolk, hrušk, marelic, sliv... Tudi v Lojzekovi hiži imajo sobe za goste. »Veste, se rado zgodi, da gosti in Slovenci, ki so nam še posebej dragi gosti, niso izjema, pridejo k nam samo na obed, potem jim je pa tako všeč v naši naravi in med domačimi živalmi, da kar tu ostanejo dan ali dva,« nam je še povedala natakarica.
Navdih med pogledom na lepo Štajersko
V krapinsko-zagorski županiji, ki leži na severozahodnem delu Hrvaške, so lani slovenski gosti ustvarili več kot 20.000 nočitev, letos bo ta številka višja, so prepričani tamkajšnji turistični delavci. Tudi v toplicah, med drugim v Termah Tuhelj v Tuhlju, ki so z več kot 500 turističnimi posteljami ena največjih turističnih destinacij v omenjeni županiji. Med počitnicami je več kot polovica gostov prav iz Slovenije. Je pa v Tuheljskih Toplicah živela sestra Antuna Mihanovića, avtorja Lijepe naše – hrvaške himne, in ker je možak imel revmo, je nemalokrat obiskal sestro in blažil nadlogo v toplicah. Tradicija zdravilne vode in blata v Tuhelju je dolga, saj so že Rimljani na mestu današnjih toplic odkrili izvir termalne vode. Je pa Mihanović menda dobil navdih za himno med pogledom na lepo Štajersko, po legendi tam nekje v kanjonu med Klanjcem in Kumrovcem, ko se je zazrl čez reko Sotlo v Slovenijo...
Tradicija še iz srednjega veka
Le okrog 20 minut vožnje iz Bolfana na Vinskem vrhu je potrebno do slovite Marije Bistrice, mesta bogate kulturnozgodovinske dediščine in duhovnega miru. Tamkajšnjo cerkev z znamenitim črnim kipom Matere Božje Bistriške iz 15. stoletja je po besedah Katarine Andrec in Marije Klenkar iz Turistične skupnosti Marije Bistrice lani obiskalo 800.000 ljudi! Kajpak ni naključje, da se na trgu pred cerkvijo vrstijo stojnice s spominki, najpogosteje z lectovim srcem in lesenimi konjički. »Tradicija izdelkov iz lecta sega že v srednji vek, posebej pa se je to razmahnilo v 16. in 17. stoletju in ta tradicija izdelovanja je bila leta 2010 uvrščena na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva,« sta razlagali naši sogovornici. Obiskovalcem priporočata še ogled parka lesenih skulptur, ki je le 500 metrov stran od glavnega trga. »Kiparske kolonije sta začela organizirati 1983. leta dva rezbarja iz Varaždina. Vsako naslednje leto so se jima pridružili novi rezbarji in ljubitelji oblikovanja lesa in tako smo dobili to zares veliko in lepo razstavo z več kot 100 lesenimi skulpturami. Žal mi je, da kolonije ni več, zadnja je bila pred par leti. Pa veste, da je prišlo na ogled za konec tedna po 200 avtobusov z ljudmi z vseh koncev sveta. Zakaj je ni več? Vse je povezano z denarjem, tega pa očitno za to ni več. Tudi sam sem rad prispeval za kolonijo, rezbarje sem počastil z gemištekom, pa tudi kaj dobrega izpod peke sem jim ponudil...« je pripovedoval Ivan Osrečak, ki ima svojo počitniško hišico v parku skulptur. Zelo gostoljuben, kakršni so ljudje v hrvaškem Zagorju, je ponudil vino in mineralno vodo obiskovalcem parka, če želijo. Brezplačno! In jim ob slovesu položi na dušo: «Sprostite se v našem Zagorju, saj ste si zaslužili.«
