Za kolesarji na francoskem Touru je 2928 kilometrov, pred njimi pa so še tri zahtevne gorske etape v Alpah. Dve, tudi današnja do Finhaut-Emossona s ciljem na klancu, ki običajno najbolj spremenita vrstni red. Vmes, torej v četrtek, bo še kratek gorski kronometer (17 kilometrov) do Megeva. Tovrstna preizkušnja na čas doslej ni bila posebnost Toura. Organizatorji so s traso poskrbeli, da bo kljub šestim minutam zaostanka dvanajstih najboljših v skupnem seštevku za rumeno majico Chrisom Froomom zadnji teden zelo pester.
Etapna zmaga na Touru za manjše in nižjeproračunske ekipe pomeni povrnitev dobršnega dela celoletnega vložka. Za primerjavo: Skyev proračun (Froome) je najbogatejši z 29 milijoni evrov na leto. Ekipa Tinkoff (Sagan, Majka) zapravi 23 milijonov lastnika Olega Tinkova. Pri francoski Ag2r zapravijo 14 milijonov evrov, kar je neuradno tudi raven ekipe Cannondale. Cofidis ima okoli 9,5 milijona, kakršna je tudi raven Lampreja. V luči tega je treba razumeti tudi vloge v ekipi.
Slovenska četverica, kot je bilo glede na njihovo vlogo tudi pričakovati, ni med elito izstopajočih (okoli trideset imen šteje niz etapnih zmagovalcev in osmoljencev, nosilcev majic, glavnih akcij). Njihove ekipe tudi še niso posegle po velikih lovorikah. Le devet ekip se lahko pohvali z etapnimi zmagami. Ekipi Lampre z Janom Polancem in Lukom Pibernikom ter Cofidis z Borutom Božičem sta bili zelo blizu, medtem ko ima Cannondale le eno uvrstitev med deseterico. Čeprav tega Kristijan Koren ne potrdi, očitno tudi vzdušje z borbenostjo v ekipi s pisano večnacionalno zasedbo ni najboljše. Pozen vpoklic Primorca je bil že prvi znak, da ameriška ekipa nima dodelane strategije.
Mladi pomočnik Luka Pibernik je denimo kot senca Louisa Mentjesa, mladega južnoafriškega hribolazca, ki je trenutno na robu deseterice in drugi v seštevku mladih kolesarjev. Glede na vložek ekipe sta nadpovprečno uspešna. »Če opravim svojo nalogo, da sem v najpomembnejših trenutkih ob njem, mi ne ostane energije za druge stvari. To je pač Tour,« Luka Pibernik potrdi realnost Toura. Malo več svobode ima Jan Polanc. Kot eden štirih Štangljevih izbrancev za Rio je bil po nedeljski gorski etapi kar ponosen, da mu je uspelo ujeti ubežno skupino. Te so na letošnjem Touru zaradi načina dirkanja v neobičajno velikem odstotku uspešne in zato tudi zvezdniško zastopane. To ni primerljivo z lanskim italijanskim Girom, ko je Polancu z etapno zmago uspel veliki dan. »Ko sem spoznal, da nimam prave moči, sem le aktivneje sodeloval pri narekovanju ritma in s tem pomagal klubskemu kolegu Kristijanu Đuraseku v begu. V zaključku sem poskušal pomagati še Mentjesu v skupini najboljših,« je najbolj opazno akcijo Toura opisal Polanc. Kranjčan bo imel v tretjem tednu kot eden bolj vzdržljivih še kakšno priložnost za uveljavitev, čeprav le bolj revijalnega značaja. Tudi to na Touru še kako veliko šteje. »Pri Cofidisu se vseskozi zelo trudimo, da se pokažemo. Dobro vzdušje v ekipi je zelo pomembno in tudi tu se trudim,« je del vloge v ekipi izpostavil izkušeni 35-letni Borut Božič.
