Kar v svetu vizualne umetnosti predstavlja beneški bienale, je v svetu fotografije Arles. To starodavno mestece v Provansi na jugu Francije od leta 1970 gosti Les Rencontres d'Arles oziroma Srečanja v Arlesu, festival, ki je bil spočet kot pobuda treh lokalnih navdušencev. Sproščeno in neformalno, a vselej mednarodno naravnano druženje fotografske srenje je z leti preraslo v prireditev, ki poskuša vsako leto predstaviti tisto najboljše na področju tako sodobne kot zgodovinske fotografije. Na številnih začasnih razstaviščih, kot so srednjeveške cerkve ali zamrli industrijski obrati, se v treh mesecih zvrsti več kot trideset razstav, v času otvoritvenega tedna pa tudi živahen program živih pop-up dogodkov ter neformalnih druženj in zabav.
Novi avtorski pristopi
Pomemben del festivalskega vzdušja torej ustvari prav angažirana publika. Zato v Arlesu ni VIP-lož in ekskluzivnih banketov, temveč se obiskovalci srečujejo na razstavah, ulicah in v kavarnah. To je pač namen sreč(ev)anj. Kljub kultnemu statusu pa je organizatorje pred nekaj leti zaskrbelo, da izgubljajo stik z mlajšo generacijo in novimi izraznimi tendencami. Zato je lani mesto programskega direktorja prevzel Sam Stourdze, ki je prej vodil Musee Elysee v švicarskem mestu Lozana. Njegova osrednja naloga je bila posodobiti festival v skladu z aktualnimi trendi, kar je letos udejanjil v polni luči. Program je namreč izrazito heterogen s stališča pristopov in praks, saj združuje tako klasično dokumentarno fotografijo kot sodobne medijske pristope, denimo prostorske instalacije, apropriacije, gibljive slike, eksperimente s tehnikami in kolaže. Fotografski medij se je v preteklih letih temeljno spremenil, novi časi pa zahtevajo tudi nove avtorske pristope.
V nekdanji tovarni, danes poimenovani Parc des Ateliers, je na obsežni površini predstavljena skoraj polovica razstavnega programa. Med izstopajočimi vsebinami je večdelna prostorska animacija Južnoafričana Williama Kentridgea, ki uprizarja živahno in glasno črnsko procesijo, pri čemer vešče združuje video, fotografijo, risbo in zvok. Na ogled so kultne fotografije britanskega uličnega fotografa Petra Mitchlla iz leta 1974 in montažni Kartonski muzej recikliranih artefaktov ludista z umetniškim imenom Augustin Rebetez. Pub Crawl je delo Christiana Marclaya, ki je v svojem značilnem slogu zjutraj prečesal ulice britanskih mest, odkrival zapuščene kozarce in iz njih ustvaril megalomansko vizualno-zvočno kompozicijo.
Prodornost in pokroviteljstvo
Izredno prodorno delo Zgodovina mizoginije št. 1: Splav (2016) je predstavila mlada Španka Laia Abril, ki z najrazličnejšimi sredstvi obdeluje problematiko pravice žensk do splava in nadzora nad lastnim telesom. Obsežna postavitev, ki je plod dolgotrajne raziskave, vključuje vse, kar je potrebno za učinkovito pripoved – tako objekte, najdene podobe in zapiske pogovorov kot lastne fotografije. V eni od cerkva je na ogled video-fotografska instalacija glasbenice PJ Harvey in fotografa Seamusa Murpheyja, izjemno zanimanje pa je požela tudi razstava danes 81-letnega legendarnega (proti)vojnega fotografa Dona McCullina. Na pričujoči razstavi se je osredotočil izključno na perečo socialno problematiko razslojene Velike Britanije v preteklih desetletjih, saj je tudi socialna nepravičnost konflikt – neskončna razredna vojna v osrčju tako imenovanega razvitega sveta.
Kljub izredno raznovrstni in skrbno izbrani ponudbi pa tudi ta festival z vso silo odraža samozadostnost največjih igralcev in popolno centralizacijo sveta umetnosti (in fotografije). V uradnem programu povsem prevladujejo avtorji, ki prihajajo ali delujejo v kapitalskih/umetniških središčih moči zahodnega sveta: ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Švice in Nizozemske. To nesorazmerje je v premajhni meri in pogosto vse preveč pokroviteljsko uravnoteženo z obrobnimi projekti, kot je letošnja serija razstav Africa pop, ki bežno predstavlja peščico izbranih afriških fotografov različnih generacij. A ob nekoliko večji senzibilnosti, inkluzivnosti in odprtosti onkraj umetnostnih hierarhij bi bil festival lahko še veliko boljši in razburljivejši.
