A žoga je okrogla. In magična. Težko se ji je upreti ne glede na veroizpoved, politično prepričanje oziroma ideologijo. Radikalni islam ni prvi (in nemara tudi ne zadnji), ki ima z nogometom bodisi težavo, kako ga prilagoditi svojim ideološkim merilom, bodisi z nogometom poskuša manipulirati v svojo korist. »Nogomet povzroča velik hrup v mestu, iz žoge pa izhajajo številna zla, ki jih bog prepoveduje. Zato to igro prepovedujemo,« je pisalo v povelju angleškega kralja Edvarda II. z 13. aprila 1314. Podobne narave je škofovska prepoved iz Francije iz leta 1440, v kateri piše: »Ta nevarna igra mora biti prepovedana, kajti pod pretvezo rekreacije v srcih ljudi budi sovraštvo in zavist.« No, sčasoma so taiste versko-politične avtoritete nogomet prepoznale kot svojo korist.
Podobno se je zgodilo v Sovjetski zvezi po sovjetski revoluciji. V SZ je nogomet sprva veljal za buržoazen in protirevolucionaren šport. V caristični Rusiji je bil priljubljen. Registriranih je bilo okoli 5.000 igralcev. A tudi sovjetski sistem je klonil pred žogo. Postopoma. Moral je. Od leta 1924 do leta 1935 so se mestne oziroma krajinske ekipe merile na letnih turnirjih, ki so se dogajali vsake dve leti, po letu 1935 pa so začeli tudi v Sovjetski zvezi igrati ligo. Ligo, v kateri je bil najbolj zagret Lavrentij Pavlovič Berija, zloglasni šef tajne službe NKVD, zaslužen za strahovlado sovjetskega režima. Medtem ko Stalina nogomet ni zanimal, je toliko bolj zanimal Berijo, ki je bil v mladosti nogometaš. Ob vodenju tajne policije naprej je predsedoval tudi Dinamu, ki je bil na začetku najmočnejši sovjetski klub.
Berija, nogomet in gulag
No, človeku, ki se ga je bala vsa država, se je javno upiral en človek. Nikolaj Starostin mu je bilo ime, nogometaš in ustanovitelj kluba Spartak iz Moskve. Ta je v nasprotju z Dinamom oziroma CSKA, ki sta bila kluba policije oziroma vojske, imel podporo sindikata pridelovalcev hrane in Komsomola, torej mladinske organizacije. Medtem ko se je Dinamu za hrbtom reklo »smeti« (kar je ruski slengizem za policiste), je Spartak veljal za klub ljudstva. Sužnjev. In prav Spartak je v tistih res zoprno represivnih časih predstavljal višek opozicijske drže.
V prvi sezoni lige leta 1935 je Dinamo osvojil ligo, Spartak pa pokalno tekmovanje. Leta 1937 se je zgodilo obratno, nakar je v sezonah 1938 in 1939 Spartak zaporedoma osvojil oba naslova. Leta 1939 je besni Berija po izgubljenem polfinalu zahteval ponovitev tekme, ki pa jo je Dinamo tudi drugič izgubil. Maščevanje je sledilo leta 1942. Beriji je uspelo glavno osebo rivalske ekipe končno zapreti. Za deset let ga je poslal v gulag. Glavna točka obtožnice je bila, da je v sovjetski šport vnašal buržoazne elemente. Točneje: s svojim vplivom pri vojaških oblasteh naj bi nekaj trgovcev rešil pred mobilizacijo, v zameno pa naj bi mu ti dajali hrano. Po Stalinovi smrti leta 1953, ko je padel tudi Berija, se je leta 1955 Starostin vrnil v Spartak in mu potem predsedoval do leta 1990.
Še večjo politično-športno »neuslugo« si je sovjetski nogomet naredil v primeru Eduarda Streltsova. Sovjetski Pele so mu rekli. Streltsov, ki ga Rusi še danes pomnijo kot svojega največjega nogometaša, je pripadal generaciji Leva Jašina. Igral naj bi na svetovnem prvenstvu na Švedskem leta 1958, kjer je pravi Pele, ki je bil od Rusa tri leta mlajši, dejansko prvič zablestel. A Streltsov, ki je bil s sovjetsko ekipo leta 1956 olimpijski prvak, tistega prvenstva ni videl. Tik pred prvenstvom so ga obtožili posilstva. Oblast mu je obljubila, da bo lahko šel igrat, če krivdo prizna. Kar je storil. A šel namesto na prvenstvo vseeno za pet let v gulag.
Dejansko naj bi šlo za to, da je na nekem sprejemu pred prvenstvom v okajenem stanju užalil hči visoke funkcionarke oziroma funkcionarko samo. Bil je razposajen in sproščen zvezdniški tip, ki ni hotel igrati za največje državne klube. Nase je opozarjal z zahodnjaško »teddy boy« frizuro in bil nasploh pop ikona, idol mladih. Po petih letih gulaga seveda nič več. Po zaporni kazni se je sicer vrnil v nogomet, vendar je bil upehan in počasnejši. Leta 2001 je bila ustanovljena komisija, ki ji je načeloval Anatolij Karpov, nekdanji svetovni šahovski prvak. Ta je primer še enkrat proučila in ugotovila, da je šlo za sodno montažo.
Fašisti oziroma nacisti z nogometom niso imeli načelnih ideoloških težav. Tako kot Stalina tudi Hitlerja in Mussolinija menda nogomet osebno niti ni zanimal. A mimo njega niso mogli. Mussolini je znan po tem, da je leta 1934 v Italiji priredil svetovno nogometno prvenstvo, na katerem so bile vse tekme, vključno finalna med Italijo in Češkoslovaško, prirejene. Odločilen gol v finalni tekmi so Italijani zabili v 96. minuti srečanja! Slabše je šlo Hitlerju. Nemci v tistih časih niso imeli dobre ekipe. V nasprotju z Avstrijci, ki so bili velesila. In za katere je igral Matthias Sindelar Sindi, eden najboljših svetovnih igralcev. Ki pa je imel za tiste čase in okoliščine nekaj neprimernih lastnosti. Bil je antinacist in avstrijski patriot.
Smrt nogometaša, avstrijskega patriota
Ko so Nemci leta 1938 Avstrijo priključili k rajhu, da je postala zgolj nemška provinca, so aprila 1938 priredili še zadnjo tekmo avstrijske reprezentance. Prijateljsko. Z Nemčijo. Avstrijci so na Sindijevo zahtevo igrali v svojih tradicionalnih dresih. Zadnjič. Prvi polčas je minil brez golov. Ker ga Avstrijci niso hoteli zabiti. Potem je bilo Sindelarju v 70. minuti dovolj šarade. Zabil je za 1:0, njegov kolega pa je povišal še na 2:0. Po koncu tekme je Sindelar zaplesal valček pred VIP-tribuno, polno nacistov.
Čez slabo leto, v katerem je po Dunaju intenzivno provociral naciste s tem, da ni hotel igrati za novo nemško reprezentanco oziroma da je javno drugoval z Judi, so ga s tedanjo ljubico našli mrtvega. Vzrok naj bi bila zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Na njegovem pogrebu se je zbralo 20.000 ljudi in to naj bi bila največja avstrijska protinacistična manifestacija.
Omenimo še generala Franca, šefa Španije, ki je bila po drugi svetovni vojni zaradi zavezništva z Nemčijo blokirana z mnogih strani. Za mehčanje vtisa je v veliki meri poskrbel Real oziroma leta 1955 ustanovljen pokal državnih prvakov, v katerem je bil klub iz Madrida na začetku petkrat zaporedoma prvak.
Socialistična Jugoslavija je bila glede nogometa strastno pragmatična. O domnevni buržoaznosti igre se nikdar ni preveč razpravljalo. Niti o poreklu igralcev. Ko so leta 1945 ustanovili nogometni klub Partizan, je zanj po »prekomandi« zaigrala četverica Hrvatov, ki je med drugo svetovno vojno sicer igrala za klube v NDH. Z legendarnim Bobekom na čelu.
Medtem ko so bili vsi drugi športniki v Jugoslaviji načeloma amaterji, so bili nogometaši od leta 1966 tudi uradno profesionalci. Kar je bila zgolj potrditev dejanskih razmer, kajti jugoslovanski nogometni trg je bil sredi šestdesetih let – kljub temu, da je v državi vladala socialistična ideologija – že polno delujoč. Če izvzamemo tiste, ki so v petdesetih letih pobegnili v tujino (podobno kot Ferenc Puškaš, Madžar, ki je ostal v Španiji po neuspešni madžarski revoluciji leta 1956), je bil prvi jugoslovanski nogometaš, ki je z dovoljenjem države prestopil v tujino, Bernard Vukas. Pisalo se je leto 1957.
Led je bil prebit in ko je leta 1966 ekipa Partizana igrala v finalu pokala evropskih prvakov (današnja liga prvakov), naj bi bil večji del ekipe razprodan že pred finalno tekmo. Istega leta 1966 se je zgodil tedaj razvpit prestop Radoslava Bečejca, ki je za 65 milijonov dinarjev (takrat menda dve hiši, op. a.) iz Partizana prestopil v Olimpijo. Kar velja za prvi profesionalen prestop nogometaša znotraj države. Transfer je bil kulturno-politični šok. A še bolj zoprni so bili odhodi v tujino, saj so načenjali domače prvenstvo, zato je tedanja zveza odločila, da lahko nogometaš gre v tujino šele po 27. letu. No, tudi to pravilo je znalo imeti izjeme, ki si jih je nogomet lahko privoščil. Tudi v Jugoslaviji je bil, kar velja zanj na splošno. Vzporedni svet. In nemara bi znal takšen status imeti celo v hipotetičnem šeriatu.
