Letošnji »prenovljeni« razpisi Javne agencije za knjigo (JAK) so pošteno premešali karte med založniki, ki izdajajo kvalitetnejše knjige. Kar nekaj založb je namreč ostalo brez javnega sofinanciranja svojih projektov oziroma programov, kar jih na dolgi rok postavlja na ali čez rob preživetja.
Na prvi pogled so ključne razpisne spremembe sicer pozitivne, saj so podaljšali obdobje programskega sofinanciranja na štiri leta (s treh), projektnega pa na dve leti (z enega). A JAK je hkrati zmanjšala število subvencioniranih založb. Na programskem razpisu, ki založnikom krije bistveno več stroškov, je podprla le 18 založb (pogoje za ta razpis izpolnjuje okvirno 30 založb), na projektnem pa 12.
Nekateri založniki opozarjajo, da je ta strategija v nasprotju z nacionalnim programom za kulturo, ki manjšanja števila prejemnikov subvencije ne predvideva, pač pa določa, da JAK opredeli najvišje število sofinanciranih knjig glede na razpoložljiva proračunska sredstva. V JAK pravijo, da so z omejitvami števila v sofinanciranje sprejetih programov preprečili preveliko razpršenost sredstev, ki onemogoča normalno izvajanje programov. »Na javni predstavitvi besedila razpisov smo udeležence posebej opozorili na številčne omejitve in na možnost prijave na oba razpisa.«
A prijavitelje je na projektnem razpisu pričakala še večja konkurenca, prijavilo se je več kot 30 založb, na njegovem situ pa jih je ostalo le 40 odstotkov prijavljenih. Prevajalka in založnica Tatjana Jamnik analizira, da med večino založb glede kvalitete spet ni tako strašanskih razhajanj. »Izpadla je marsikatera solidno delujoča založba s kvalitetnim programom.«
Socialna bomba in dražja knjiga
Direktor založbe EbesedeJože Piano je pred dnevi ministra za kulturo Toneta Peršaka v javnem pismu opozoril na široke socialne posledice politike JAK za književne prevajalce, lektorje, urednike in avtorje. Tatjana Jamnik meni, da bo ena od posledic sprememb »socialna bomba« med ustvarjalci na področju knjige, predvsem med prevajalci. »Le kaj nam pomaga priborjena priporočena postavka 282 evrov bruto na avtorsko polo, če ne bomo imeli naročil?« Posledice bodo po njenem tudi ekonomske: zaradi zmanjšanega obsega knjižne produkcije se bodo povišali stroški tiskanja: knjige bodo še dražje, njihova prodaja pa še manjša. »Argument, da subvencionirane založbe ponujajo knjige po dostopnejših cenah, lahko zavržem, saj moja 15-letna opažanja kažejo ravno nasprotno. Izstopa predvsem ena založba, ki od leta 2009 od JAK dobiva daleč najvišje subvencije na knjigo, pa vendar so njene knjige ves čas med najdražjimi v Sloveniji.«
Jamnikova je prepričana, da JAK založbe, ki niso prejele subvencije, potiska v močno nekonkurenčen položaj. Prepričana je, da male založbe politika JAK pelje v propadanje. Spominja na primere iz preteklosti, ko so po prenehanju podpore države propadle založbe, kot sta Društvo 2000 in KUD Franceta Prešerna. Med založbami, ki knjig letos ne izdajajo več s podporo države ali pa jih izdajajo z zgolj projektno podporo, so nekatere izjemno kvalitetne: Ebesede, Center za slovensko književnost, KUD Apokalipsa, Studia Humanitatis...
Komu ali čemu služi JAK?
Jamnikova meni, da je pri JAK glavni problem klientelizem. »JAK bi morala, če želi upravičiti svoj obstoj, ponujati učinkovit servis vsem akterjem na področju knjižne produkcije, predvsem pa delovati v prid knjige in slovenskih bralcev. Od leta 2009, ko je bila JAK ustanovljena, področje knjige stagnira. Treba bi se bilo vprašati, čemu naj služi javna agencija: interesom posameznikov ali javnemu dobremu?«
Podobno pravi pisatelj in urednik Brane Mozetič: »Predstava o JAK, ki naj bi spodbujala pestrost in barvitost slovenskega literarnega polja, se spreminja v moro arogantne institucije, ki v svoji povprečnosti diktira, kateri avtorji naj se izdajajo, prevajajo, promovirajo, kateri pa ne. Babica je enostavno postala grobar.« Nadja Dobnik iz književnega društva Hiša poezije opaža: »JAK je v zadnjih letih vzpostavila vrsto pravnih in birokratskih mehanizmov, ki povsem onemogočajo ugovor na odločitve, odgovornost za končne rezultate pa je, po našem mnenju neutemeljeno, pripisana strokovni komisiji.«
Neizpolnjeni pogoji?
Medtem ko so nekateri izgubili subvencije ali se sprijaznili z negotovo projektno podporo, so nekatere založbe »vizionarsko« vnaprej vedele, da na programsko podporo lahko računajo. Založba Beletrina je na primer že v začetku leta izdala knjige, v katerih je navedla, da njihove programe podpira JAK, četudi je slednja odločbe o sofinanciranju izdajala šele maja. »Zaradi dolgoletne javne podpore naši založbi smo upali, da podporo dobimo tudi letos,« pojasnjujejo v založbi.
Višina subvencije je eden ključnih dejavnikov oblikovanja cene knjige, njen končni cilj je namreč, da bralcem olajša nakup. Bronislava Aubelj iz založbe Modrijan pravi, da jim sredstva JAK omogočajo, da je povprečna cena podprtih knjig manj kot 20 evrov. Kako so v Beletrini pred objavo rezultatov določili cene knjigam, v založbi niso pojasnili.
Prav s knjigami, ki jih je Beletrina objavila že v začetku leta, pa je ta nevede kršila pogoj konec januarja objavljenega programskega razpisa, ki pravi, da morajo na naslovnicah sofinanciranih prevodnih knjig objaviti tudi ime prevajalca. »Napotilo o navajanju prevajalcev na naslovnicah uresničujemo vse od trenutka, ko smo zanj izvedeli,« pojasnjujejo v Beletrini. JAK smo vprašali, zakaj so podprli program, ki ne izpolnjuje pogoja, in ali načrtujejo kakšne sankcije. »Navedba prevajalca je pogoj, ki začne veljati z dnem podpisa pogodbe o sofinanciranju knjižnega programa. Agencija razpisnih pogojev ne more uveljavljati za nazaj. Ob kršitvah razpisnih pogojev in sklenjenih pogodb bomo ukrepali enako kot v podobnih primerih, s pozivom za odpravo nepravilnosti, v primeru hujših kršitev pa s prekinitvijo pogodbe o sofinanciranju.« Društvo slovenskih književnih prevajalcev meni, da je to nedopustna kršitev, ki jo mora sofinancer sankcionirati kot kršenje načela sodelovalne dolžnosti.
