Dravsko-pomurska gazela 2015 je Florjančič tisk iz Miklavža na Dravskem polju. Družinsko podjetje, ki podjetnost živi že tretjo generacijo, se je zapisalo tiskarstvu, ki je v obdobju krize tudi zaradi slabega gospodarjenja, podobno kot se je to zgodilo z gradbeništvom in lesarsko industrijo, doživelo polom in preživeli so samo najbolj prilagodljivi. Tiskarna je opremljena za vse vrste del v tiskarski panogi, od priprave za tisk do samega tiska, izdelave knjig, časopisov, letakov, zgibank ter vse do proizvodnje izdelkov iz papirja in kartona. V posodobitve vsako leto vložijo najmanj pol milijona evrov, obseg investicij pa se je zadnje leto povečal tudi zaradi načrtovane selitve.
Lani so ustvarili 8,31 milijona evrov skupnih prihodkov in 463 tisoč evrov dobička, za letos načrtujejo devet milijonov evrov prihodkov in 52 zaposlenih. Rast prihodkov podjetja je bila zadnja leta izjemno dinamična, saj so še konec leta 2010 ustvarili 3,62 milijona evrov prihodkov, indeks rasti prodaje med letoma 2009 in 2014 pa znaša 425.
Priznanje regijska gazela 2015 sta prevzela Gorazd Petrič, direktor komerciale in Ivan Florjančič, direktor podjetja, ki zadnja leta pospešeno v vodenje podjetja vpenja sinova Roka in Naca. »Veseli smo bili že, ko smo bili nominirani za regijsko gazelo, danes pa so čustva še bolj močna. Nisem pričakoval, da bomo izbrani za regijsko gazelo, a to je priznanje za naše minulo delo in zelo sem ponosen na to in na svoje sodelavce,« je dejal Ivan Florjančič.
Na prelomu tisočletja ste se ukvarjali z gradbeno mehanizacijo, nato vas je potegnilo v tiskarstvo. Radovednost je v delo kmalu vpela tudi vaša sinova…
Rok je še kot osnovnošolec po več ur dnevno preživljal v tiskarni in navduševalo me je, ko sem videl, koliko vztrajnosti ima. Zgledi vlečejo in oba z Nacom sta kmalu postala pomembna pomoč pri delu.
Kaj pomeni imeti globalno in hitro rastoče podjetje v Miklavžu na Dravskem polju? Verjetno ne le to, da ste dokazali, da se da uspeti tudi v manjšem kraju, pač pa tudi nekaj izzivov, kajne?
Ivan Florjančič: Predvsem to, da imamo izjemno ekipo sodelavcev iz lokalnega okolja. Brez tega ni ničesar. Ne glede na to, kje si, kje rasteš in kako se razvijaš, moraš biti zanesljiv partner kupcu. Spoštovati moraš dogovorjene roke in ohranjati najvišjo raven kakovosti izdelkov, to je pri nas najbolj pomembno. Kupec je pri nas kralj. Izziv je dobiti ustrezen kader, pa tudi obstoječi prostori so nam že pretesni.
Delate tudi s kupci iz Velike Britanije in skandinavskih držav. Dolgoročnost sodelovanja in tehnologija sta verjetno že pripomogli k temu, da manj potujete in se posli sklepajo po e-poti.
Gorazd Petrič: Res je. Prodajno mrežo imamo močno tudi zaradi tega, ker imamo na teh trgih lokalne predstavnike. To se nam izkazuje za najboljšo pot in tega v prihodnje ne bomo spreminjali.
Kako pa v praksi izgleda, da hitite naročilo izpolniti v dogovorjenem roku? Delate tudi ponoči?
Gorazd Petrič: Tudi. Vendar pa večina predpriprav za tisk poteka v sklopu običajnega delovnika. Ko pa je treba res pohiteti, se uskladimo in delamo tudi več ur.
Na slovenskem trgu imate manj kot petino prometa…
Ivan Florjančič: Na našem trgu smo sicer dobro poznani, vendar smo veliko bolj vpeti v tujino. Tudi zato, ker so tuji trgi, na katerih delamo, bolj zanesljivi. Sodelujemo še z Mladinsko knjigo, a pri nas ni dovolj kupcev za naše produkte, da bi lahko več delali.
V rokah ste držali več tisoč knjig. Kakšni so občutki, ko v rokah držite odlično pripravljeno knjigo?
Ivan Florjančič: Z leti to prepoznaš že na otip, torej ko jo držiš, ne da bi jo tudi gledal. Vidiš, kako je zaokroglen hrbet, kakšni so »fazoni«, kako je vezana.
Gorazd Petrič: Dobro narejena knjiga je kot lepa ženska. In tiskarji smo zaljubljeni v knjige in vonj papirja.
Zaposlujete že več kot 50 ljudi, a ohranjate medsebojno tesno povezanost kot v veliki družini. Kje so ključne prednosti družinskega podjetja?
Ivan Florjančič: Rastemo sicer dinamično, pa hkrati preudarno in ne prehitro, še posebej pri številu zaposlenih. Vse sodelavce ter njihove družine dobro poznam, vzamemo si čas za pogovor, skupaj praznujemo prav vse rojstne dneve. In seveda, pomagamo jim, če imajo probleme. Naše podjetje je varno podjetje, dolgoročno varno. Nasledila me bosta sinova, ki bosta podjetje odgovorno vodila. Četudi jaz jutri odidem, sodelavcem ni treba skrbeti za zaposlitev. Imeli jo bodo tudi še čez deset in več let. Družinska podjetja smo odgovorna, sodelavci in mi pa dihamo za podjetje in drug za drugega.
Gorazd Petrič: Znamo si vzeti čas, da se pogovorimo tudi o čem drugem, kot je služba. In vedno si brez oklevanja medsebojno pomagamo.
Prenos vodenja podjetja na drugo je zahteven in večleten proces. Kdaj boste povsem predali vodenje sinovoma?
Prenos poteka uspešno. Res pa je, da se sinova za to usposabljata že nekaj let. Lahko bi se umaknil že jutri brez vseh skrbi. Imamo namreč izjemno trdno ekipo in sodelavci bi v vsakem primeru pomagali novemu vodstvu. Sam sem še nekoliko več vključen v podjetje zato, ker sta sinova aktivna športnika in zaradi tega veliko potujeta. Danes na primer sta na Kitajskem. Ko bosta svojo aktivno športno pot zaključila, kar se bo morebiti zgodilo že po naslednji sezoni, torej prihodnje leto, saj sta stara 29 in 30 let, pa bom jaz verjetno že lahko predal posle. (smeh)
Kje bo Florjančič tisk 2030?
Ivan Florjančič. V nekaj letih bomo zrasli do največ 70 zaposlenih. Po našem mnenju je to dovolj, da ob dobri opremljenosti povečujemo obseg proizvodnje in smo konkurenčni. Delamo tako preudarno, da bomo preživeli tudi, če bo dogajanje na trgu bolj turbulentno. Številke pa je tećko napovedovati.
Kdaj se selite v Maribor?
Ivan Florjančič: Tukaj smo na slabih štiri tisoč kvadratnih metrov površin res preveč na tesnem in parcelo smo že kupili na območju nekdanjega TAM. Sosedi bomo Orodjarni Imenšek, ki je bila regijska gazela lansko leto. Ne selimo se radi, a v Miklavžu se ne moremo širiti, saj ti prostori tudi niso bili namenjeni tako obsežni proizvodnji. Niti ni primerne lokacije za tako velike prostore, kot jih potrebujemo. Novi prostori bodo namreč imeli osem tisoč kvadratnih metrov in bodo narejeni po meri za našo dejavnost. Smo v polnem zagonu za začetek gradnje, preseljeni bomo torej že sredi prihodnjega leta.
V Mariboru grafične šole, od koder bi lahko vi dobili ustrezen kader, ni, je le v Ljubljani. Zato ljudi, ki jih prepoznate kot najboljše za svoje sodelavce, izobražujete in usposabljate sami, kot ste na primer frizerja, kar pa lahko traja tudi do pet let. Kako lahko vplivate na to, da »šolo« dobite nazaj v regijo?
Ivan Florjančič: Štipendiramo sina našega sodelavca. Veseli bomo tudi drugih mladih ljudi, ki bodo izkazali interes za delo v tiskarstvu. Sicer pa nimamo ambicij, da bi kogarkoli prepričevali, da se vnovič vzpostavi ustrezen šolski program. Naša metoda usposabljanja sodelavcev se izkazuje za dobro in jo bomo ohranjali tudi v prihodnje. Je pa mlade težko dobiti v tiskarstvo, ker v družbi še vedno velja veliko predsodkov, da je to garaško in umazano delo, vendar pa se je naša industrija zadnja leta bistveno spremenila. Poklic tiskarja je lep, vonj papirja še lepši.
Kakšen pa je vpliv digitalizacije in sicer tehnološkega razvoja na tisk. Bodo knjige na papirju še dolgo obstajale?
Gorazd Petrič: Bodo. Da bo papir izginil, nam govorijo že več kot deset let. Pa vidimo, da temu še zdaleč ni tako. Ljudje imajo radi fizičen stik s knjigo, pa še sonce ti ne nagaja, kot se to dogaja, ko prebiraš knjigo na tablici. (Smeh) Črne napovedi, kot so veljale za knjigo pred leti, se ne bodo uresničile. In e-knjiga je še dolgo ne bo izpodrinila. Res pa je, da se natisne manj izvodov.
Verjamete torej v papir?
Ivan Florjančič: Seveda. Natiskamo tudi veliko turističnih vodnikov, ki jih ljudje še vedno najraje uporabljajo. Res je, da so naklade manjše in pred leti smo resda z nekaj strahu čakali, kaj se bo zgodilo. Vendar jaz verjamem v papir. In po papirju bo še dolgo lepo dišalo.