Prvih nekaj let so v glavnem proizvajali zgolj za potrebe Kovinoplastike Lož in Rota Lož, sčasoma pa so sami začeli iskati nove kupce. V letu 2002 se je lastniška struktura spremenila v korist tujega kapitala v razmerju 70 odstotkov novi lastniki in 30 odstotkov slovenskega kapitala, leta 2011 pa je družba prešla v stoodstotno lastništvo ameriške korporacije Dynacast.
Dynacast Lož zadnjih 12 let intenzivno nastopa na trgu in se uveljavlja na področju avtomobilske industrije, elektronike, medicinske in športne opreme ter gospodinjskih aparatov. Uporabljajo tehnologijo tlačnega litja, ki jo je Dynacast tudi zaščitil. Stroji so izdelani v podjetju Dynacast Nemčija, kjer je lociran oddelek razvoja in gradnje strojev. Sami izdelujejo orodja, za kar uporabljajo specialne materiale, ki zagotavljajo visoko vzdržljivost orodij, kar jim daje prednost pred konkurenco. V proizvodnji imajo orodja, ki so izdelala 10 milijonov kosov in več.
Podjetje je v začetku novega tisočletja prevzelo trženje na vzhodnoevropske in balkanskem trgu. Leto 2008 je njihovo vzpodbudno organsko rast pretrgalo, saj jim je promet zaradi splošne svetovne gospodarske krize upadel za polovico, obstoj podjetja pa je bil ogrožen. Z intenzivnim delom na področju trženja in pridobivanja novih strank jim je uspelo podjetje obdržati.
Ekipa pod vodstvom Mihaela Brenčiča, ki se je podjetju pridružil leta 2007, se je tedaj odločila za intenzivne prodajne aktivnosti tudi na bolj oddaljenih tujih trgih. Prek matičnih podjetij strank s sedežem v Nemčiji so začeli svoje izdelke dobavljati tudi na Kitajsko in v Mehiko, kar štejejo ob dejstvu, da gre za državi s še vedno dokaj poceni delovno silo, za velik uspeh podjetja, saj računajo, da bodo na teh trgih v prihodnje prodajo še okrepili.
Med bolj znanimi kupci Dynacata Lož je nemški Continental, za katerega od leta 2012 izdelujejo kovinske dele za avtomobilske ključe. Zagotavljajo jim dobavo na proizvodni trak, torej »just in time« dobavo. Sodelujejo tudi z Magno, Johnson Control, Danfossom, Kongsbergom, Elanom, TBP, AET Tolmin in Kovinoplastiko Lož.
V Sloveniji večje konkurence nimajo, saj poleg njih delujejo le manjše livarne, več konkurence imajo na vzhodnoevropskem trgu, kjer se z uspešnim črpanjem evropskih sredstev rojeva konkurenca, ki se opremlja s podobno tehnologijo.
Sodelovanje s Continentalom je v Dynacast Lož spodbudilo prilagoditev njihovega načina delovanja avtomobilski industriji, za katero imajo certifikat kakovosti že od leta 2006. Zagotovili so sistematično spremljanje proizvodnje, izboljšali kakovost izdelkov in učinkovitost. Minulo leto je družba, ki se ponaša z visoko bonitetno oceno A1++, končala s 4,25 milijona evrov prihodkov in dobrega pol milijona dobička, zaposlovala pa je 22 ljudi.
Za letošnje leto direktor Mihael Brenčič napoveduje blizu pet milijonov evrov prihodkov, podjetje pa bo imelo konec leta 25 zaposlenih. Podjetje izvozi 90 odstotkov, njihov kazalnik verjetnosti preživetja pa znaša kar 95 (največ 100). Na javne razpise za subvencije se ne prijavljajo, ker matična družba temu ni naklonjena. »Kot manjša družba v 100-odstotni tuji lasti na žalost nimamo vpliva na samo strategijo vse korporacije, kar v določenem pogledu predstavlja tudi dejavnik tveganja. Lastniki lahko ob prepoznavanju novih poslovnih trendov ali iskanju večje donosnosti bolj ali manj samostojno vplivajo tudi na obstoj družbe na obstoječi lokaciji. V zgodovini se je že dogajalo, da so celo podjetje enostavno preselili na območje z ugodnejšimi pogoji dela in nižjo ceno delovne sile,« razmišlja Brenčič.
»Želimo si več posluha slovenske vlade, predvsem da bi zmanjšala davčne obremenitve dela in na področju šolstva poskrbela za še več sodelovanja izobraževalnih ustanov z gospodarstvom.« Ob tem Brenčič poudarja, da imajo v podjetju zelo visoko raven specifičnega znanja. »V skladu z vizijo podjetja nameravamo kot prepoznaven proizvajalec litih komponent v vzhodni Evropi in na Balkanu proizvodnjo nadgraditi še s sestavo komponent, kar bi nam omogočalo, da bi do kupcev nastopali z višjo dodano vrednostjo.«
Tesno so povezani z dobavitelji in jim pomagajo tudi pri vzpostavljanju sistema kakovosti. Direktor je zagovornik partnerskega odnosa z dobavitelji, ki jim občasno pomagajo tudi pri investicijah v opremo, če to zahteva novopridobljeni posel. S sorodnimi podjetji v panogi se uradno še ne povezujejo v interesna združenja, so pa med seboj povezani neformalno in si tudi pomagajo.
Ko dobijo povpraševanje, se sestane cel tehnološki tim, ki skuša čim bolje zaznati tudi potencialne tehnološke izzive. Sicer pa je komunikacija v podjetju zelo odprta, odnosi med sodelavci pa so družinski, kot jih opisuje direktor, ki poudarja, da skrbijo za trajnostna delovna mesta ob zavedanju, da so odgovorni za družine zaposlenih. Obiskujejo strokovna izobraževanja, predstavljajo se na sejmih in drugih strokovnih dogodkih. Ob rednih izplačilih in božičnici poskrbijo, da se s sodelavci družijo tudi ob različnih dogodkih, še zlasti ob koncu leta.
Na novico, da so med nominiranimi podjetji za gazelo primorsko-notranjske regije, so po Brenčičevih besedah dobili veliko zelo spodbudnih in pozitivnih odzivov tako partnerjev kot ljudi iz lokalnega okolja, v katerem delujejo.