Iskreno, nameravala sem biti malo pametna in deliti z vami nasvet ali dva, pa se mi je, potem, ko sem prejšnji teden radovedno sledila zapisom človeka, ki nam je vsem pokazal (in to z nonšalanco, ki jo v Sloveniji vse prej kot maramo), kako daleč lahko sežeš, če si le upaš postaviti nemogoče visoke cilje, zazdelo, da je nemara bolje, če pišem o tem, kar zdaj najraje počnem: pomagam graditi podjetniški peskovnik za mlade.
Vanj sem vstopila po naključju.
Lani ob tem času sta bili za mano dve najbolj čudni leti mojega odraslega življenja. Nič mi ni šlo, kot bi si želela, tavala sem od ene ponesrečene poslovne naveze v drugo, kot bi mi odpovedali vsi senzorji in ves instinkt. Bila sem nesrečna in zdelo se mi je, da je moj edini možni karierni premik v smeri skladišča enega od trgovskih nizkocenovcev. Nisem zmogla niti najenostavnejših nasvetov, ki sem jih sicer po službeni dolžnosti rada in uspešno delila mnogim naročnikom pred tem. Stopicala sem na mestu, se pravi nazaj in se slednjič znašla v položaju, ko je šlo lahko samo še navzgor; na dnu, torej. Gledano nazaj, sem takrat potrebovala točno to. Trd pristanek in malo manevrskega prostora. Naredila sem nekaj važnih nalog: na roko napisala, kaj bi rada počela v prihodnje, začela z redno vadbo in se nehala obremenjevati s preteklostjo.
O tem, kaj bi rada počela v prihodnje, se mi je zapisalo troje: učenje (sebe in drugih), podjetništvo, mladi. List sem spravila in se nanj spomnila vsake toliko, ko sem obnavljala znanje italijanskega in nemškega jezika ali pa pekla torte, tako dobre in tako zdrave, da bi lahko od njih povsem spodobno živela, če bi se mi le dalo vsak dan prižigati pečico od jutra do mraka.
Potem se je zgodil edini razpis, na katerega sem se javila v vsem tem času. Ustvarjalnik je iskal poslovno direktorico in zazdelo se mi je, da je to idealna priložnost, da znova pokažem, kaj zmorem. Šlo je hitro in brez presenečenj. Z Matijo, ki si je to sijajno zgodbo izmislil, sva, ne da bi vedela, v kaj se spuščava, sklenila dogovor in še preden sem v tem našem podjetniškem peskovniku začela delati uradno, sem že odkljukala Startup vikend, na katerem je 150 dijakov iz vse Slovenije merilo moč svojih idej.
Intenzivna izkušnja me je prevzela na način, ki sem ga v več kot petnajstletni čisto spodobni karieri komunikatorke in organizatorke dogodkov, vse prevečkrat pogrešala. Dajala mi je občutek, da sem živa, vrnila me je tja, kamor bi se morali čisto zares postaviti vsi, ki imajo malo več moči ali vpliva: na tla, k ljudem, ki jim besede brez stvarnega jedra ne pomenijo čisto nič. Ko sem prenašala rekvizite in lepila smerokaze po šoli, kjer smo bili nastanjeni dobra dva dneva, se mi v ničemer ni zdelo, da sem na napačnem mestu. Nič mi ni vzbujalo občutka, da mečem bisere svinjam (ta hip mi ne pride na misel nobena primernejša fraza), kar se mi je dozdevalo mnogokrat, ko sem se razdajala za ljudi, ki vidijo svet kot še eno računalniško igro, pri kateri je game over zgolj znamenje, da je čas za novo. Nič takega, kar bi zvečer poskušala pozabiti.
Zazdelo se mi je, da sem spet tam, kamor sodim in si (in to ni dodano, ker bi dramaturško pasalo na kraj prvega dnevniškega zapisa) zvečer, ko sem v tišini premlevala obraze mladih ljudi, ki so mi za hip ali dva prekrižali pot in razmišljala o tem, kakšen privilegij imam, da lahko soustvarjam okolje, v katerem lahko počnemo to, kar moja generacija dolguje prihodnosti: očistimo okolje, da bodo lahko v njem mladi pognali zdrave korenine, spustila komad, ki ga z veseljem poslušam tudi s hčerkama, ko jima skušam približati glasbeno najlepše dekade minulega stoletja: Let it Be.
Imejte krasen dan!
