Uvod
Današnji dan je minil v ne preveč počitniškem ritmu v Ljubljani. Analiza prodajne usmerjenosti in usposobljenosti enega od rastočih slovenskih štartnikov me je podžgala k današnjemu razmišljanju. Pa ne zato, ker bi bil jezen, da niti inkubatorji ne poskrbijo za prodajno usposobljenost in opremljenost ekip. Bolj zato, ker se spomnim, kako težko je take stvari spreminjati pri bolj izkušenih podjetnikih. Pa čist odkrito, vsak od nas ima te vrste težave, ko je treba nekaj res spremenit pri načinu lastnega dela.
Zgodba o skodelici čaja
Nan-in, Japonski mojster, sprejme univerzitetnega profesorja, ki se je zelo zanimal za Zen. Nan-in postreže čaj. Obiskovalcu natoči skodelico do vrha, a ne neha točiti. Profesor gleda polivanje, dokler se več ne more vzdržati: »Prepolna je, več ne bo šlo noter!« Nan-in odloži čajnik in odvrne: »Tako kot ta skodelica ste tudi vi polni svojih razmišljanj in prepričanj. Kako vam naj pokažem Zen preden izpraznite svojo skodelico?«
Gre za zelo znano zgodbo, katere sporočilo je, da ključ v napredku ni v neprestanem učenju. Ključ je v pozabljanju znanj in prepričanj, ki nam več ne koristijo. Četudi na svoja prepričanja in znanja nalagate nova, bodo vsa nova stekla »mimo«. Ja, ostala vam bodo stara, zasidrana in boleče nedostopna v podzavesti. Tudi tista o ločevanju in jokanju, o katerih sem pisal prejšnje dni.
Ključ do uspeha
A kdaj preberete neko knjigo ali greste na nek enodnevni ali celo večdnevni tečaj, pridete na delovno mesto in naenkrat se več ne spomnite nasvetov in idej? Ali ste celo kdaj poslali zaposlene na izobraževanja, a v delu niso pokazali napredka? V veliki meri gre to pripisati prelivanju polne skodelice. Tako mi kot vsak naš zaposleni ima svojo skodelico polno. In nalivanje novega znanja, četudi ga nekdo želi, dejansko ne pomaga.
V današnjem hitro spreminjajočem se svetu ključ za uspeh ni, kako hitro lahko prebereš knjigo ali kako dobre zapiske delaš na seminarju. Ključ za uspeh je, kako hitro si sposoben pozabiti trenutno znanje. Ker prej ko ga pozabiš, manj ko se ga oklepaš, hitreje napreduješ.
Primer iz prakse
A ni lahko. Na enem od projektov se kljub vsemu novemu znanju in orodjem prodaja ni premaknila z mrtve točke. Četudi smo vsi vedeli, kaj morajo na sestanku doseči, tega nikomur ni uspelo. In vedno je bilo veliko izgovorov. Šele ko sem prvič šel z vsakim prodajalcem na teren, mi je postalo jasno, zakaj. Po 20. letih prodajnih izkušenj je taka sprememba preprosto prevelik zalogaj. Saj ste že slišali »srce hoče a telo ne more«. A tako kot pri športu, je tudi tukaj rešitev v vaji, ponavljanju, korenčku in palici. In seveda opori osebe, ki ve in zna in lahko usmerja ne samo v predavalnici, pač pa na samem sestanku. Tam, kjer največ težav pride na plano.
Za konec še…
Vsi mi smo polna skodelica; polni prepričanj, mnenj, predsodkov,… Zato nihče od nas iste stvari ne vidi isto. Temu fenomenu se strokovno reče psihološki filter. Prav zaradi teh filtrov nekateri ne bodo brali tega dnevnika, četudi bi jih na koncu čakala resna finančna nagrada. Ker jim prepričanja ne bodo dopustila odpreti podjetniškega dnevnika.
In kot sem napisal, vsi imamo psihološke filtre in naša naloga je, da te filtre neprestano testiramo. Se neprestano sprašujemo, zakaj imamo takšno mnenje in gojimo takšna čustva o neki témi, osebi, predmetu,…
»Osebna rast se ne začne s prvo knjigo svetovnih gurujev. Začne se, ko prvič ignoriraš svoj psihološki filter!«
PS: Res sem vesel in hvaležen za vse kritike, ki jih dobivam na svoje pisanje v tem tednu. Res hvala vsem!