Pot domov mine brez zapletov in se ne izgubim! Ha!
Tokrat imam avto poln otrok, poleg svojih še nečake. CD-ji Barry White in Dire Straits romajo nazaj v zadnji žep šoferjevega sedeža, izborim si vsaj Zvezdico zaspanko in še nekaj klasičnih pravljic, ki jih znam sicer na pamet še iz svoje mladosti. Zasidrale so se v meni bolje kot poštevanka!
Misli pa so že daleč doma in v prihajajočem tednu. Napovedanih imam nekaj snemalnih dni, kar je odlično. In ker sem bila za vikend odsotna, se mi zdi da me ni že celo večnost. Še sama ne morem verjeti, da ravno takrat, ko uidem za nekaj dni, se usujejo maili in klici z naročili. Murphy.
Na srečo pa se vse izide in nikomur ne bo potrebno reči »žal sem zasedena« ali »žal sem na dopustu«. To je boleče, se pa zgodi pri »one man bandu«. In ni prijetno. Povezovanje tudi med nami freelance fotografi bi bilo precej smotrno. Jutri zjutraj se moram tako obesiti na telefon, potrditi ure ali se na novo dogovoriti. Rada imam vse jasno pred slikanjem. Tako je vsekakor manj možnosti za neprijetne situacije.
Izredno cenim ljudi, ki so odzivni. Tako v poslovnem kot tudi zasebnem življenju. Nervira me, da nekomu pošljem mail, sms ali klic, potem pa se javi čez dva dni!?? Zelo dobro npr. komunicirava s staro znanko in kolegico Andrejo Jernejčič iz podjetja Lin&Nil, ki danes uspešno sodelujeva. Za njo vem, da jo bom vedno dobila na mail, tudi v poznih večernih urah, ne glede na dan in se lahko vse dogovoriva.
In tako ko z mislimi že pošteno rovarim po prihajajočem tednu, me pri Ravbarkomandi prešine misel – ojej, počitnice so! Kaj pa otroci? Počitnice so lahko resnično tudi nočna mora za starše šoloobveznih otrok. Načeloma ni problem, saj že malo da ne vsak bife nudi počitniško varstvo z ustvarjalnimi delavnicami, vsaj tremi obroki in s šestimi animatorji – za primerno ceno jasno.
Sprašujem se, tako kot mnogi, kako hudiča smo mi gor zrasli? Na bližnjem dvorišču bi rekla. Lepo smo odklepali in zaklepali vrata stanovanja, si pripravili kakšen bolj ali manj neokusen obrok, se družili s sošolci in prijatelji. Olupili smo krompir za kosilo, pomili posodo, razmetali in že spet pospravili stanovanje, ura pa kar ni in ni hotela biti štiri, ko se je končno pojavil prvi starš. In bilo nam je tudi dolgčas. Dolgčas je kreativen, takrat so izmisliš marsikaj. Predvsem če ne doma staršev. Ampak to je danes nesprejemljivo. Danes jih morajo od ranega jutra, do večera spremljati stalne (usmerjene) dejavnosti. Njihova življenja so splanirana od jutra do večera. Pa lačni tudi ne smejo biti niti za hip!
Jaz mislim, da je to hudo slabo za kreativnost in razvoj v neko samostojno osebnost. Saj to jim načeloma želimo, ne? Zakaj torej delamo ravno nasprotno, kot je za njih dobro? Če gledamo seveda na malo daljši rok. No, bomo že nekako prebrodili poletje.
To je moj zadnji podjetniški dnevnik. Če želite še kdaj pokukati v moj svet, ste vabljeni na mojo spletno stran, kjer lahko berete moj blog. Seveda pa me obiščite tudi na Facebook spletni strani. Želim vam dolgo in vroče poletje, pa naj vam bo kdaj tudi dolgčas