Podjetje, ki ga od leta 2007 vodi Uroš Oven, ki predstavlja drugo generacijo, je razvojni nišni dobavitelj z zadnja leta dokaj dinamično rastjo predvsem na tujih trgih, saj izvozi 85 odstotkov proizvodnje. Izvažajo v Nemčijo, ki je tudi trg, na katerega so za zdaj najbolj vezani, na Hrvaško, v Italijo, Španijo, Veliko Britanijo, Francijo, Pakistan in ZDA ter na Češko in Nizozemsko.
Tu-val, ki ima proizvodnjo v Mačjem Dolu, razvoj in upravo pa v Domžalah, letos zaokroža 25-letnico delovanja. Med letoma 2013 in 2015 so skupne prihodke povečevali skoraj 15-odstotno na leto. To raven rasti predvidevajo tudi letos, želeli bi jo ohraniti tudi v prihodnje, vendar bo to zahtevalo tudi kadrovsko krepitev. Zahteve kupcev, ki jim zagotavljajo rešitve, uresničujejo skupaj z najbolj kvalitetnimi slovenskimi podizvajalci, ki jim tako pomagajo odpirati poti na globalni trg.
Strokovnjaki na področju kontrole fluidov
Veliko znanja so pridobili v industriji kontrole fluidov in v prihodnje bi radi to znanje uveljavili tudi pri drugih kupcih predvsem z lastnim razvojem teh proizvodov, kjer trenutno dosegajo petnajst odstotkov prometa. V nekaj letih želijo ta odstotek povišati na sedemdeset do osemdeset odstotkov. »Naš cilj je, da bi bili sposobni samostojno poiskati rešitve, saj se trenutno še precej opiramo na razvojne oddelke naših naročnikov, znanje pa bi radi prek njih prenesli k nam,« pojasnjuje direktor Uroš Oven. Razvoj financirajo z lastnimi sredstvi, v povprečju vložijo od 5 do 7 odstotkov od prihodkov na leto. Na državne razpise za subvencioniranje se ne prijavljajo. »Smo se enkrat na razpis za subvencioniranje razvoja novega proizvoda, a nam je vzelo kar mesec dni časa, da smo izpolnili razpisno dokumentacijo.«
Podjetje je zaradi specifičnosti svojega dela majhno, saj proizvodnjo v veliki meri lahko izpeljejo v sodelovanju s podizvajalci, vendar pa morajo prav zaradi svoje velikosti večje posle kdaj tudi zavrniti. Med letošnjimi ključnimi projekti so ob dodatnem zaposlovanju nadgradnja marketinga in kontrole kakovosti, prenova spletne strani in pospešeno iskanje primernejših poslovnih prostorov. Iz soseske SPB, ki zadnjih nekaj let zaradi zaprtih trgovin in slabega vzdrževanja spominja na sosesko duhov, želijo v poslovno stavbo, ki bo primernejša tudi za obiske poslovnih partnerjev.
Dvakrat so se pobirali
Anton Oven je podjetje Tu-val, ki v sebi nosi začetnice imen družinskih članov, ustanovil leta 1991 ter v želji po uresničitvi ambicioznih ciljev kmalu z nemškim partnerjem ustanovil skupno podjetje. A sodelovanje je bilo kratkega veka, saj je partner leta 1997 šel v stečaj, Ovnu pa so ostali dolgovi. Te je ob posluhu bank izplačal in podjetje se lahko zdaj pohvali, da nima prav nobenih dolgov. Pred nov preizkus je podjetje postavila gospodarska kriza v Evropi leta 2008, ki jim je tudi močno zdesetkala prihodke, in že od leta 2006 naprej trije zaposleni, ki so zahrbtno pobrali del kupcev in dobaviteljev, logistične rešitve in, roko na srce, pri njih so se razen etike tudi ogromno naučili, da lahko še danes uspešno poslujejo.»Tedaj smo bili precej zadolženi, banke pa nam, čeprav smo imeli jasno dolgoročno strategijo, s spreminjanjem pogojev niso olajševale poti do okrevanja – na srečo smo že pred krizo večino dolgov pretvorili v dolgoročne. Odločili smo se za korenito zmanjšanje stroškov, tudi za zmanjšanje plač. Prav tedaj se je pokazala prava moč družinskega podjetja, saj smo se hitro odločili, da bomo potrpeli in dejavnost nadaljevali. Res pa je, da nas je tedaj zapustilo nekaj sodelavcev,« pripoveduje Uroš Oven, ki je pred desetimi dnevi v podjetje prinesel tudi priznanje za najboljšega zaposlovalca med malimi podjetji v izboru Zlata nit 2015.
Anton Oven, ki je sina – z njim je šel na prvo službeno pot, ko je imel 12 let – uvajal nekaj let, v podjetju ostaja manjši lastnik. »Če predajaš, predaj vse,« odločno zagovarja starejši Oven, ki prizna, da ga je sin že prerasel in da se v njegove odločitve ne vmešava več. »Prenos vodenja podjetja na drugo generacijo je izjemno zahteven. Poznam veliko primerov, kjer jim to ni uspelo in je podjetje propadlo. Uroš je ekonomist, a strojništvo ga je vedno privlačilo in ni bilo vprašanje, kdo bo moj naslednik.«
»Oče je šel rad kdaj tudi na glavo, jaz sem previdnejši,« potrdi Uroš Oven, da je bil oče pri poslovnih odločitvah veliko bolj drzen, kot je on, ki brez predhodne organizacijske nadgradnje, ki je nujna, v večje in bolj tvegane posle ne želi iti. Zato tudi v prihodnje načrtuje nekaj manj kot desetodstotno letno rast prihodkov. Morebiti bo drugače v prihodnje, ko mu bo uspelo večino operativnih nalog zaupati novim strokovnim sodelavcem, za katere imajo že dalj časa odprta delovna mesta. Zato dolgoročno razmišlja tudi o ločitvi lastniške in upravljalske funkcije.
Anton Oven je zdaj predvsem mentor novim sodelavcem in praktikantom. Vsako leto imajo namreč na praksi vsaj dva praktikanta, v želji, da bi jih kot dobre zaposlovalce prepoznalo čim več študentov, pa imajo povabilo k sodelovanju odprto tudi na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Novozaposleni potrebuje za povsem samostojno delo v povprečju dve do tri leta.