Hrošči: Za oko neprijazni, a v gozdu zaželeni

Ne iščite omenjenih hroščev med smrekami

Hrošči, rogač in trije kozlički – alpski, bukov in hrastov, ki jih lahko srečamo v domačih gozdovih, so tudi izjemno dobri pokazatelji ohranjenosti listnatih gozdov in njihovega naravnega ravnovesja. »Ta gozd mora biti sonaravno gospodarjen, to pomeni, da ima različno starost dreves in ima tudi zadosti odmrle lesne mase za vse naravne procese, ki potekajo v gozdu. V takem gozdu se pojavljajo sušice, stoječa odmirajoča drevesa ali razpadajoč les na tleh. Pojavljajo se dupla, kjer gnezdijo razne ptice, ki to naravno ravnovesje vzdržujejo, prisotne so različne glive,« pove sogovornik. Doda: »V smrekovem gozdu, ki je namenjen zgolj gospodarjenju, teh ogroženih vrst ni, in v takih razmerah se lahko namnožijo nekatere druge, na primer smrekov lubadar, in tak gozd hitro zboli, saj je v njem porušeno naravno ravnovesje.«

Sprejemanje podatkov po telefonu neobvladljivo

Strokovnjakov, ki se ukvarjajo s hrošči, je v Sloveniji malo, in ker se ti štirje hrošči pojavljajo le nekaj mesecev pomladi in poleti, so na Zavodu RS za varstvo okolja za pomoč prosili javnost. »Objavili smo nekaj člankov v časopisih in naslov, kam se srečanje s katerim od izbranih hroščev lahko pošlje. Pa tudi telefonsko številko. In so začeli zvoniti telefoni, a popoldne nismo bili dosegljivi. Tako smo sicer še vsakogar poklicali nazaj, a napor za zbrane podatke je bil velik,« razloži Vernik in doda, da so ravno zato s pomočjo Ljubljanskega urbanističnega zavoda postavili portal www.sporocivrsto.si, prek katerega je zdaj zbiranje podatkov veliko lažje. Od takrat število podatkov po letih počasi narašča in zdaj jih vsako leto zberejo okoli 300. »To pa je izjemno, saj toliko podatkov prej v vsej zgodovini zbiranja zadnjih 150 let nismo imeli. Naše poznavanje razširjenosti je danes zato veliko boljše, s tem pa tudi usmerjanje naravovarstvenih potreb v prostoru. Zato se imamo resnično zahvaliti vsem, ki so prispevali svoje podatke. Še posebno sem vesel, da se informacija med ljudmi vedno bolj širi, kar je v današnjem času enostavno – facebook, spletne strani, množičnost medijev.« Skupaj so tako v devetih letih akcije do lani zbrali že več kot 2000 podatkov in tudi letos že več kot 130. Podatke prispeva mlado in staro, pohodniki, planinci, naravovarstveniki, gozdarji in vsi, ki pogosto preživljajo svoj prosti čas v naravi, jo znajo opazovati in jim je mar, da jo tako ohranimo tudi za naše zanamce.

Obremenjeni s fobijami

A v družbi, kot pravi sogovornik, še vedno prevladuje mnenje, da je malo nepomembno, žuželke, med katere spadajo tudi hrošči, pa nepotreben mrčes. A brez tega mrčesa, ki nam oprašuje sadno drevje, vrtove in polja, človek ne bi preživel, saj ne bi imel kaj dati na krožnik. »In prav take tabuje želimo s tovrstnimi akcijami podreti. Tudi na videz nepomembni organizmi so pomembni, celo kažejo nam, v kakšnem stanju je naše okolje. Tak odnos ljudje pridobijo z opazovanjem okolice in narave okoli sebe,« razloži sogovornik, ki tudi doda, da se fobije kmalu razblinijo in tabuji o škodljivosti hitro podrejo, ko nam rogač prvič in brez škode leze po roki. »Te občutke je pri otrocih najlepše opazovati, taka izkušnja da več kot tisoč besed v šoli. In če podatki o pojavljanju teh ogroženih vrst pridejo še do nas strokovnjakov, smo sploh izjemno zadovoljni, saj nam širijo vedenje o stanju teh ogroženih vrst in usmerjajo naše akcije pri njihovem ohranjanju.«

Vendar pa so žuželke vsepovsod okoli nas. Milo rečeno, nekatere so res nadležne, a največkrat se namnožijo prav zato, ker je človek v okolju uničil naravno ravnovesje. Izsušil mokrišča, kjer so prebivale dvoživke, zaprl lino na podstrešje, kjer ni več netopirjev. Oboji se z žuželkami prehranjujejo, in če jih v naši okolici ni več, se na primer komarji hitro namnožijo. Ljudje imamo o lepoti različno mnenje, nekomu je nekaj všeč, drugemu ne. »Pikapolonica, ki je tudi hrošč, je zaradi mitov o prinašanju sreče verjetno lepa prav vsakomur. Tudi pisani metulji so lepi verjetno vsakomur, a njihove ličinke, gosenice niso skoraj nikomur. Tudi ljudi prepogosto presojamo zgolj po njihovem videzu. In če izgubimo stik in razumevanje naravnih procesov, kaj hitro pride do popačenega razumevanja narave, in ko kakšne živali ne poznamo, je zaradi nevednosti in strahu večja verjetnost, da ji bomo želeli škodovati. In to ni prav,« pove Vernik. Doda: »Prav noben hrošč, pa četudi je to 8 centimetrov velik rogač, ne bo poškodoval človeka, zato naslednjič le stopimo čezenj.«

Z naravo smo bili in bomo povezani

Slovenci smo znani po tem, da veliko prostega časa preživljamo v naravi, z naravo smo bili in bomo, dokler bomo ohranjali naše okolje, vedno povezani. Zato se bomo tudi vedno odzvali na vedno večji pohlep po prekomernem izkoriščanju naših naravnih bogastev in naravne dediščine. »Zato je poziv celotni javnosti tudi v takih akcijah na mestu. Predlani smo v projektu PUN2000 iz evropskega programa LIFE+ natisnili plakat Hrošči Natura 2000 z namenom, da zaobjamemo še več javnosti, in plakat razdelimo tudi po šolah in planinskih domovih, kjer je še veliko zmogljivosti,« pove sogovornik. Poziva: »Peljite otroke v naravo, da raziskujejo, iščejo, sprašujejo in naposled razumejo. Potem tudi otroci vzgajajo starše, pridejo domov s pravimi idejami, pravo radovednostjo in jo hitro prenesejo na starše ter tudi njih angažirajo. Zato ni starostnih ovir pri naši akciji in tudi drugih tovrstnih aktivnostih zavoda.«