Večina Američanov je v noči s 4. na 5. julij pogledovala proti nebu z nestrpnim pričakovanjem ognjemeta za dan neodvisnosti, skupina znanstvenikov in delavcev ameriške vesoljske agencije Nasa pa je držala pesti za še bolj spektakularen dogodek. Malce manj kot pet let prej so iz floridske zračne baze Cape Canaveral namreč izstrelili vesoljsko sondo Juno. Kot se spodobi, so staro rimsko boginjo Junono poslali v objem njenega brata in moža Jupitra. V noči na 5. julij pa je bila njena pot v sklepni, a najnevarnejši fazi.
Malce manj kot milijardo evrov vredna sonda je potovala 869 milijonov kilometrov daleč, najvišjo hitrost pa je dosegla ob srečanju z močnim Jupitrovim gravitacijskim poljem. Takrat je Juno po vesolju drvela z neverjetnimi 265.000 kilometri na uro, kar je 275-krat hitreje od potniškega letala boeing 747 in skoraj 10-krat hitreje od upokojenih Nasinih raketoplanov. Pri tej hitrosti bi Juno Zemljo obkrožila v vsega devetih minutah, ob prihodu v Jupitrovo orbito pa so imeli Nasini znanstveniki obrnjen izziv: vesoljsko plovilo so morali dovolj hitro upočasniti, da je ostalo v orbiti okoli plinastega velikana.
Nasini znanstveniki so se precej bali tudi pasu izjemno močnega sevanja, ki obdaja velikanski planet in zmore povsem uničiti nezaščitene elektronske naprave. Sondo so seveda izdelali s tem v mislih, a ker še nobeno plovilo ni letelo tako blizu Jupitru, do zadnjega ni bilo jasno, ali bo Juno uspelo.
Ko so se zaviralne rakete vključile in ko je sonda zdržala nanjo delujoče sile ter se ustalila v Jupitrovi orbiti, je bilo veselje v Nasinem laboratoriju v kalifornijski Pasadeni neznansko. Stoječim ovacijam so sledili stiski rok in objemi.
Znanstveno delo se lahko začne
Izbira imena Juno ni bila naključna in ne le zato, ker gre za sestro in ženo Jupitra. Izročilo namreč pravi, da je bila Junona edina sposobna videti skozi tančico oblakov, s katero se je ovil Jupiter, ko je želel početi vragolije. Prav to bo naloga po boginji poimenovane sonde. S pomočjo osmih senzorjev in kamere bo poskušala zreti skozi mnoge plasti plinov, ki tvorijo največji planet našega osončja. Glavna prioriteta misije je ugotoviti, v kolikšni meri je prisoten kisik. S tem podatkom si znanstveniki želijo odgovoriti na vprašanje, kako in predvsem kje je nastal Jupiter. Sumijo namreč, da ni nastal tam, kjer je trenutno, podatki o njegovi oddaljenosti od Sonca v času nastanka pa bodo znanstvenikom pomagali bolje razumeti tudi zgodovino nastanka našega osončja.
S sondo želijo hkrati rešiti spore med znanstveniki, ki menijo, da je Jupitrovo jedro trdno, in tistimi, ki menijo, da je ves planet plinast. Preverili bodo tudi, ali držijo teorije o vrtečem se morju tekočega kovinskega vodika, od koder naj bi izvirali Jupitrovo magnetno polje in planetove spektakularne avrore. Dotaknili se bodo tudi uganke izvora velike rdeče pege oziroma neurja, ki po Jupitru divja že vsaj 300 let, odkar so ga prvič odkrili s teleskopom, in je še danes dvakrat večji od Zemlje.
Misija sonde Juno v orbiti Jupitra bo trajala slabih 20 mesecev, do konca februarja 2018, ko bodo poškodbe merilnih naprav zaradi izjemnega sevanja prevelike. Kamera bo najbrž hudo poškodovana že v prihodnjih nekaj mesecih. Do konca misije bo Juno tudi zamenjala orbito. Na trenutni potrebuje 53 dni okoli Jupitra, že oktobra pa se bo spustila bliže in bo za oblet planeta potrebovala le štirinajst dni. Ob sklepu misije se bo na končni počitek spustila v samo Jupitrovo atmosfero, da ne bi kontaminirala katere od Jupitrovih lun. Znanstveniki namreč menijo, da imajo te (predvsem Evropa) pogoje za obstoj mikrobnih organizmov.
