Prihodnje leto bo za slovenske sindikate eno izmed prelomnih. Po 26 letih in šestih mandatih se bo namreč s položaja predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) poslovil Dušan Semolič, simbol in ikona slovenskega sindikalnega gibanja. Potem ko se je na zadnjem kongresu zveze leta 2012 iz ne povsem pojasnjenih razlogov, domnevno pa povezanih s strahom pred frakcijskimi boji za njegovo nasledstvo, odločil za nadaljevanje predsedovanja zvezi, tega tokrat ne namerava storiti.
V zadnjih mesecih se jim je v ZSSS očitno uspelo poenotiti. Predsedniško mesto so ponudili voditeljici Sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI) Lidiji Jerkič, ki je bila najresnejša kandidatka že pred zadnjim kongresom zveze leta 2012. Jerkičeva, ki je bila prejšnji teden že tretjič izvoljena na čelo največjega industrijskega sindikata v Sloveniji, bo o prevzemu vodstvene funkcije v ZSSS sicer še razmislila, čas si je dala do septembra, vendar pa poznavalci ne dvomijo o tem, da bo ponujeno mesto prevzela.
Edina logična izbira
Vodilni člani ZSSS so bili za naša vprašanja nedosegljivi, zelo previdni in redkobesedni pa so bili zaradi »zelo delikatne teme« tudi drugi sogovorniki. Čeprav so vsi po vrsti poudarjali, da gre za interne zadeve, je bilo kljub temu očitno, da Jerkičevo na čelu zveze podpirajo. »Je edina logična izbira,« je dejal človek, ki ni želel biti imenovan.
Predsednik kofederacije sindikatov Pergam Jakob Počivavšek je povedal, da Jerkičeva uspešno vodi SKEI, strinja pa se tudi z njeno idejo o povezovanju central. »Lidijo izredno spoštujem kot sindikalistko in menim, da ima ustrezne kompetence za vodenje zveze,« pa je dejal Goran Lukićiz Svetovalnice za migrante, nekoč eden najprepoznavnejših članov ZSSS in človek, ki so ga v nekaterih medijih videli tudi kot morebitnega Semoličevega naslednika. Sam je včeraj znova zagotovil, da je šlo le za novinarske race.
Jerkičevo podpirajo tudi v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). »Osebno jo zelo spoštujem. Je korektna in odločna, takšna torej, kakršno kot socialno partnerico potrebujemo tudi delodajalci,« je dejal generalni direktor GZS Samo Hribar Milič.
Strah pred razpadom ZSSS
Lidija Jerkič je med razlogi, ki bi lahko tehtnico prevesili na stran sprejetja ponudbe ZSSS, izpostavila strah pred razpadom zveze. Podobno bojazen gojijo tudi nekateri drugi.
Goran Lukič na primer opozarja, da je pri zamenjavi vodstva nujen »ustrezen prehod«, ki bi preprečil morebitno »krizo vodenja«. »Zelo si želim, da ne bi v teh časih, ko so sindikati potrebni bolj kot kadarkoli, prišlo do kakšnih notranjih bojev,« pravi. »Ohranitev zveze je ključnega pomena,« poudarja tudi Miroslav Stanojević z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV). Čeprav bodo morali v ZSSS odslej živeti brez Semoličeve karizme, ostaja optimist.
Bolj črnogled je Drago Lombar, nekdanji predsednik Konfederacije novih sindikatov Slovenije (KNSS). »Z vsako menjavo v vodstvu se zmanjša sindikalna moč,« opozarja, pri čemer ima v mislih splošno razočaranost nad sedanjo sindikalno sceno, kakor tudi izstope regijskih organizacij v svojem nekdanjem sindikatu. »Če Jerkičeva ne bo imela podpore krepke večine, ali če je ne podpre kakšen od večjih panožnih sindikatov, denimo Rožičev, lahko pride tudi do delitev,« opozarja Lombar.
Ladislav Rožič, sekretar sindikata delavcev trgovine, enega močnejših izmed 22 panožnih sindikatov ZSSS, po telefonu ni bil dosegljiv, je pa po SMS zapisal, da bi Jerkičevo na volilnem kongresu podprl.
Zveza ni v najboljši kondiciji
68-letni Dušan Semolič zveze ne zapušča v najboljši kondiciji. Članstvo se je močno skrčilo, še bolj kot v ostalih centralah, ob tem pa se ZSSS s kakšnimi večjimi uspehi v boju »proti kapitalu« v zadnjih letih ne more pohvaliti. Če je skupaj z drugimi sindikati v 90. letih prejšnjega stoletja uspela preprečiti pokojninsko reformo s privatizacijo prvega stebra in doseči zakon o minimalni plači, leta 2005 pa onemogočiti uveljavitev enotne davčne stopnje, je bilo kasnejše delovanje bolj podobno »postopnemu umikanju«. Resda so uspeli leta 2010 občutno dvigniti minimalno plačo, leto kasneje na referendumu zavrniti pokojninsko reformo, ki je zahtevala 43 let pokojninske dobe, in malo delo, lani pa iz minimalne plače izločiti nekatere dodatke, vendar so imeli vsi ti »uspehi« tudi negativne učinke.
Lidija Jerkič, 53-letna voditeljica SKEI, se lahko po drugi strani pohvali, da ji je članstvo v dobršni meri uspelo obdržati. V zadnjih petih letih je sicer upadlo s 36.000 na 30.000, vendar bi brez stečajev imeli celo 2-odstotni porast članstva. Jerkičeva, ki je z dvema odmevnima stavkama v letih 2009 in 2013 uspela tudi nekoliko zvišati plače v panogi, za letošnjo jesen napoveduje radikalizacijo delovanja SKEI.
