Kakšna osebnost in glasbenik je Hamid Drake! Ko je ta čikaški črnski bobnar s svojim prihodom kot že tolikokrat do zdaj objel in s toplim nasmehom obsijal prizorišča jazz festivala v Cankarjevem domu in okrog njega, je celotno dogajanje dobilo boljši smisel. V soboto dopoldan je sam sedel za bobne na odru pred parkom in z imenitnim solom ustvaril najbolj prepričljivo glasbeno predstavo letošnjega ljubljanskega jazza. Še sreča, da je bil ob neusmiljeni zgodnji pripeki bobnar v senci.
Toplota in milina, natančnost in neprisiljena raznovrstnost v kombinacijah neštetih drobnih, čistih udarcev in odzvenov naloženih zvočil so se v stalnem pulzu selili med posedeno občinstvo. Drake pooseblja jazzovskega bobnarja, ki ekonomizira moč in globino udarca, ustvarja močne kontraste med zvenom činel in bobnarskih open, a nenehno »melodično« bobna s prefinjenim občutkom za vpletanje ritmičnih vzorcev bodisi iz jazzovske ropotarnice bodisi iz nemirnega afrokaribskega bazena. Solo nastop je v godbi, ki jo opredeljuje igra z drugim, zahtevna anomalija, popolno razgaljenje in tveganje, da nastopač podleže sli po kazanju rutinske virtuoznosti. Hamid Drake je to tveganje graciozno razrešil sebi in navzočim v prid z umirjeno vedrino, ki jo premorejo največji muziki. Pričakovan zaključek s petjem starih modrih verzov ob perzijskem tamburinu daf je dogodek zaznamoval z iskreno globino, trenutkom za premislek.
Pester nabor pianistov
Ob koncu festivala se je izkazalo, da so med nekaj programskimi poudarki in naborom glasbenikov na festivalu prevladali tisti nastopi, kjer so se skupaj zlile iskalska radovednost, modrost in perkusivna impulzivnost. Kako odigrati in uskladiti različne temperamentne poteze glasbenih situacij, je spet pokazal drug bobnar/tolkalec, francoski nemirnež Edward Perraud, ki je svoj barviti karakter sprostil v bendu Supersonic, prav vidno telesno pa ga je z udarci, ki so »nemi«, nerealizirani, skrčeno brzdal v kontemplativnem triu En-Corps s sonarodnjakoma, pianistko Eve Risser in kontrabasistom Benjaminom Dubocom (letos že videnim v Cerknem), ki je v petek podaril najbolj napeto in doživeto skupinsko improvizacijo. Podobno se je tudi Drake empatično podredil v zanimivo tipajočem improvizacijskem toku skupaj s pianistko Kajo Draksler in ameriškim pihalcem Nedom Rothenbergom, ki zaradi diskretnosti glasbenikov kar ni in ni hotel steči in je raje sproti ustvarjal dvogovore. Največkrat je pobudo – po jazzovsko predvidljivo – prevzel pihalec in oba zvabil v širni svet ob japonskem šakuhačiju, zamolklem defu in minucioznem tihem iskrenju iz notranjosti klavirja.
Prav pianistke in pianisti so bili najbolj izpostavljeni in tudi promovirani del letošnjega programa, sicer hudo različnih obrazov in smeri igranja, ki so trčili drug ob drugega. Prvi je novodobni klavirski misticizem Lubomyra Melynka, ki je v osnovi zazankan prenos kulta klavirja in romantičnega pianizma lepega tona iz 19. stoletja v današnjo harmonizirano strukturo občutenja nedolžnih hrepenečih duš ob muzaku, »izgubljenem v času in prostoru«. Drugi je transžanrsko klavirsko rokohitrstvo japonske pianistke Hiromi, spektakularno privlačno za širšo jazzovsko množico, ki je v soboto dodobra zasedla veliko dvorano, kar je lahko števno zadoščenje za prireditelja in njegovo računovodsko bilanco. Tretji pa je moderni pianizem, kakor sta ga imeli pred »glavnim« imenom priložnost predstaviti Eve Risser in Kaja Draksler pred večjo množico v duetu preskribiranih, prebrisanih avtorskih komadov z odprtimi prostori za kreativen izvajalski navdih in obdelavo klavirja z vseh njegovih plati, s skladateljskimi prijemi, ki so se raztezali od rab preparacije do mikro igre s tonskimi višinami in režnji.
Šov tokrat ukradli Francozi
Ta poteza, predstavitev nove muzike in nadarjene domače pianistke – kreativke (in ne poustvarjalke, kakor temu rečejo v drugem, manj živem svetu) širšemu občinstvu v prominentni koncertni dvorani, je bila dobra in didaktična. Tudi pobeg iz dvorane, kamor se je naselil svet raziskujočega klavirja in intenčnega razbiranja zvočnih možnosti v atraktivni postavitvi klavirjev, ki je imel goste in prazne trenutke, ni bil ravno množičen.
Ostane omemba bolj jazzovskih nastopov. Predvsem uvodni komad kvinteta trobentača Igorja Matkovića s preprostim, a močnim emocionalnim lokom je malone kot spevni »hit« napovedal dobro potovanje, ki pa se ni čisto razvilo. Žiga Murko je bil ob rabi elektrofonije, dobro zgnetenih pokvarjenih »beatov« in vkomponiranih vzorcev z vijugavimi potegi pozavne na solu v parku zafrknjen »tolkalec« drugačnega reda. Nordijske dežele so bile ponovno vidno zastopane. Large Unit bobnarja Paala Nilssena-Lova je sklenila festival v klubu z godbo, ki je svobodnjaška in ki domišljeno ter angažirano sega po različnih izročilih jazza in njemu blizkih muzik, udari z rockovskim truščem, napolni baterije s funkovskimi primesmi. Dekliški bend Attack švedske saksofonistke Anne Högberg je zapolnil »žensko kvoto« festivala s hecno zgrajenimi komadi, a brez resničnega naboja.
Začasni sklepi: jazz festival v Cankarjevem domu je šel kar spodobno skozi. Vsekakor bolje kot lani glede na prostorske in druge možnosti bajte. Utečeni »šov« so severnjakom nepričakovano in krasno speljali Francozi. In Američani, Darius Jones in Hamid Drake. Domači glasbeniki so del tega sveta. Koncerti v parku so ob klubu najboljša pogruntavščina prireditve za vse zvedave oči. Nabor je bil dovolj pester, tudi intriganten in kompetenten. Zares vrhunskih špilov ni bilo. Muzika je še naprej živa tvorba.
