Zrak je tam zgoraj pač redkejši, zato mu je bilo toliko težje zajadrati. Pred tem, leta 2009, je sicer skočil tudi že v vulkan na Kamčatki in podobno. A s skokom z Mount Everesta je postavil svetovni rekord. Izvedel je BASE skok z največje višine. B.A.S.E. je kratica, izpeljana iz štirih angleških besed; Building, Antenna, Span in Earth. Torej zgradbe, antene, mostovi, klifi, gore oziroma točke, s katerih skačejo ekstremni padalci. Športniki, ki so za zdaj še brez lastne zveze in niso člani združbe olimpijskih športov. Ker nekatere zvrsti padalstva zaradi svoje radikalnosti ne delujejo v okviru športnih zvez, je najpomembnejša institucija za njih Guinessova knjiga rekordov.
Z najmanjšim padalom
In eden teh fantov od nedavna živi v Sloveniji. V Prekmurju. Ker se je na tečaju tujih jezikov v Angliji zaljubil v Prekmurko. Ernesto Gainza Medina mu je ime. Sedemintridesetletni Venezuelec. Poleg tega da je sodeloval v rekordnem skupinskem skoku iz balona, je tudi posamični rekorder v skoku s padalom z najmanjšo površino in rekorder v skoku z najhitrejšim padalom. S slednjima dosežkoma je zaslovel. Skok z višine 4200 metrov (iz letala) je izvedel aprila leta 2014 v Dubaju. Padalo je bilo veliko vsega 3,2 kvadratnega metra, kar je več kot polovico manj od običajnih manjših padal. Oziroma: »Malce več kot površina enojne postelje,« pravi sam, mi pa bi lahko dodali, da se je s skokom najbolj približal naivni ideji, da bi se dalo skočiti z dežnikom.
»Skok je bil problematičen z več vidikov. Pri tako majhnem padalu je hitrost vertikalnega padanja 170 km/h, kar ni dosti manj od 200 km/h, kolikor je približna hitrost prostega pada. Seveda poskušaš pri padanju hitrost zmanjšati s tem, da zavijaš oziroma da skušaš s padalom jadrati, kar pa izvedeš tudi pri pristajanju, ko se hitrost zmanjša na približno 65 km/h. Ker je pri tem nemogoče ujeti korak, z nogami sprva podrsaš. Na skok sem se pripravljal dve leti. Treba je bilo izumiti povsem nov način pakiranja takega padala, pri odpiranju moraš biti izjemno hiter in natančen, saj imaš zelo malo časa, da padalo odpreš.«
Padalo je bilo nameščeno v posebno platneno vrečko z ročaji ob strani, ki jo je v roki držal asistent, in ko je Ernesto skočil iz letala, je vrečka ostala v asistentovih rokah, padalo pa se je odprlo. Zaradi majhnosti se je moralo padalo odpreti čim prej. Ena od večjih težav pri skoku s tako majhnim padalom je možnost rotacij v zraku. Pri njih se lahko razvijejo sile tudi do 7 G-jev. Takšna sila je lahko za padalca pogubna, saj je najbolj verjetno, da bo omedlel. »Na treningu na simulatorju sem štirikrat izgubil zavest,« pove. No, ker z uradnim skokom zavoljo premočnega vetra ni bil najbolj zadovoljen, je naslednje jutro brez javnosti skok ponovil. Je pa treba omeniti, da je bil pri obeh skokih opremljen še z rezervnima padaloma. Eno od njih je bilo prirejeno za primer, če bi izgubil zavest. V tem primeru bi se tretje padalo odprlo samo. Domnevno, seveda.
Najprej surfer, potem padalec
Kdo je Gainza? Najprej je bil surfer, a odkar je leta 2003 – v Angliji, kamor se je šel učit jezika – skočil prvič, kljub diplomi iz prava samo še skače (padalski tečaj je naredil v Venezueli in se s 13 skoki odpravil v Anglijo). Iz Anglije ga je pot peljala v Francijo. »Dobil sem službo natakarja na hitrem trajektu med Anglijo in Francijo, blizu pristanišča v Franciji pa je bil padalski center. Oglasil sem se pri njih, povedal, da imam za seboj nekaj skokov in da bi skakal. Ljudje tamkaj so mi zelo pomagali in me naučili skakanja,« je pojasnil svoj začetek droben, 55 kilogramov težek, a čvrst 164 cm visok Gainza. Na kar doda: »Seveda skrbim za svojo fizično kondicijo, vendar pri tem pazim, da ne nabijam mišic, ker me mišičavost ovira. Rad sem gibek.« Iz Francije ga je pot zanesla v Španijo, kjer je pet let delal kot padalski inštruktor. V tem času si je v Ameriki pridobil najvišje možne kvalifikacije v padalstvu.
Vprašamo ga, ali sta zavezništvo in solidarnost med padalci kakorkoli podobna zavezništvu med igralci rugbija, ki vedno lahko računajo na kolegionalno pomoč, kjerkoli na svetu. Takole odgovori: »Padalci smo svojevrsten svet. Seveda se pogovarjamo, smo drug do drugega odprti in prijateljski, smo neke vrste bratovščina, vendar pa v našem športu ne mrgoli agentov in menedžerjev. Če bi bil nogometaš, bi jih imel na voljo vsaj 20. Da sem kot padalec prišel do menedžerja, sem potreboval leta. Za širšo publiko smo precej neznani, zaradi česar med drugim prihaja tudi do zmešnjave, da naročniki najemajo amaterje namesto profesionalcev, saj niti ne poznajo razlike. In zato verjetno prihaja tudi do toliko nesreč na javnih predstavitvah.«
Kot profesionalen padalec lahko svojo veščino prodajaš za različne reklamne akcije, vključno z ekshibicijskimi skoki na stadione, svoje znanje lahko nudiš v padalskih šolah in na tečajih. Ernesto Gainza je padalska zvezda. Pred meseci je (Los Angeles All Sports Film Festival) premierno pokazal 50-minutni dokumentarni film Down To Earth, v katerem je njegov skok (Guinessov rekord) v Dubaju podrobno prikazan. In eden od sponzorjev je bil tudi dubajski princ Hamdan bin Mohammed Al Maktoum, ki je tudi sam padalec. Prav tako pesnik. In bonvivan, milo rečeno.
Težave s sponzorji
Pridobivanje sponzorjev v padalstvu ni najlažje. Sploh če gre za radikalno padalstvo, v katerem je veliko nesreč s smrtnim izidom. Gainza pojasnjuje: »Zato se sponzorji pravzaprav umikajo, saj nočejo sponzorirati tveganih projektov oziroma zelo razmislijo, komu in zakaj bodo dali denar.«
Za Felixa Baumgartnerja, padalca, ki je skočil iz vesolja, ve ves svet. Na Japonskem so si na primer izmislili Banzai skoke, ko padalec skoči brez padala oziroma si ga nadene med padanjem ali pa ga rešijo asistenti, ki padajo z njim. No, še bolj nori so nemara padalci v oblekah s krili. Kajti motite se, če mislite, da še nikomur od njih ni uspelo pristati, ne da bi na koncu leta vendarle odprl padalo. Uspelo je. Kot prvemu Garryju Conneryju, Angležu. Maja leta 2012 je skočil iz helikopterja, ki je na višini 730 metrov krožil nad rodnim mu Oxfordshirom. Po treh sekundah prostega padanja je začel jadrati, letel približno minuto in na koncu pristal na ogromni skladovnici kartonskih škatel, pred katero je pisalo »Go Garry«. Z glavo naprej. Brez poškodb. Za rezervo je imel sicer na hrbtu padalo, vendar se je odločil, da ga ne odpre in tako uresniči svoje sanje.
»Poznam Garryja, izvrsten, prijazen človek. Sam tega ne bi izvedel, čeprav izjemno spoštujem ljudi, ki podirajo meje. Predvsem pa nisem privrženec slabo pripravljenih skokov in tveganj. Če si se namenil v 'wingsuit' prileteti skozi Eifflov stolp, čestitke, dobro zate in nasploh, vendar pa upam, da si skok dobro pripravil. To je moje stališče. Ne zanima me pet minut slave ampak bi rad doživel še marsikateri skok,« pravi Venezuelec, ki tudi sam izvaja BASE skoke. »Tudi sam sem doživel hujšo nesrečo. Leta 2006 sem skočil z visokih Angelskih slapov v Venezueli. Skakat sem šel ob napačnem času, ko je bila reka polna vode. Ko sem padalo odprl, sem bil v napačni poziciji, saj me je voda ob slapu začela privlačiti k sebi. Zaneslo me je v slap in padalo se mi je zaprlo, vendar sem se nekako izvlekel in 30 metrov nad zemljo se mi je padalo spet odprlo, kar je kljub veliki pridobljeni hitrosti dovolj zavrlo padanje, da sem preživel. Padel sem v meter in pol globoko vodo, si pri tem zlomil hrbet, medenico, rebra, a preživel. Potreboval sem leto dni, da sem okreval. In to je moj osnovni strah. Da bi ostal invalid. Vsakič, ko skočim, sem nervozen. Čutim strah, kar pa je obenem tudi čar tega početja. Vznemirjajo me preciznost, načrtovanje in izvedba oziroma to, da je zelo malo prostora za napako,« je povedal Ernesto Gainza, najnovejša športniška okrepitev iz Venezuele. Ki med drugim relativizira vtis, da smo k športnemu ekstremizmu Slovenci posebej nagnjeni. Nismo. Težnja po doseganju ekstremov se pojavlja širom sveta, da se je pri nas že podružil z enako mislečimi, pa je seveda logično.
