V Parizu so bile spet demonstracije proti zakonu o delu, že desete v zadnjih treh mesecih. Tokrat je število udeležencev padlo že precej pod 100.000. Radikalna (protivladna) in zmerna (vladna) levica se v zadnjem tednu nista več toliko prepirali o zakonu o delu, torej o tem, ali naj odslej v podjetjih ali na državni ravni potekajo pogajanja o trajanju delovnega tedna in dopustov, o nadurah in plačilu.
V ospredju je bilo namreč vprašanje, katera levica je kriva za nasilje. Sindikati, ki nasprotujejo zakonu o delu, v prvi vrsti CGT in FO, so nasprotovali »političnemu nasilju« vlade, ki je hotela prepovedati včerajšnje demonstracije. Vlada pa je obtoževala CGT, da na demonstracijah ne preprečuje nasilja anarhistov in drugih skrajnežev.
Hollande misli na volitve
Po vnovičnem vandalizmu več sto posameznikov, ki so se na demonstracijah 14. junija med drugim znesli nad eno od pariških bolnišnic, je premier Manuel Valls, ki hoče dajati videz odločnega in nepopustljivega politika, prejšnji teden sklenil, da novih demonstracij ne bo dovolil. Pri tem se je skliceval tudi na utrujenost policije, ki ima veliko dela s huligani na evropskem prvenstvu, poleg tega še vedno preti nevarnost terorističnega napada. Predsednik François Hollande je sprva podprl Vallsa: »Vsak ima pravico protestirati in stavkati. Toda to se ne sme sprevreči v nasilje in uničevanje javnega premoženja.«
Prefektura Pariza je tako še predvčerajšnjim zjutraj prepovedala demonstracije. To pa je izzvalo veliko ogorčenje na levici, celo pri nekaterih zmernih socialistih in sindikatu CFDT, čeprav oboji podpirajo vlado in njen zakon o delu. Hollande se je ustrašil, da si bo tako zapravil vse možnosti na predsedniških volitvah, in to ravno zdaj, ko se gospodarski položaj Francije izboljšuje.
Torej ko bo, kot upa, kmalu v obliki povečane podpore med volilci žel, kar je s tem, ko je z manjšimi davki in prispevki povečal konkurenčnost francoskih podjetij, sejal (in na nek način je zakon o delu odveč, saj naj bi se brezposelnost tako že letos zmanjševala). Tako je prišlo do srečanja notranjega ministra Bernarda Cazeneuva in voditelja CGT Philippa Martineza, ki sta se po enournih napornih pogajanjih sporazumela o krajšem sprevodu po mestu. Zdi se, da je glede vprašanja, ali naj se po izgredih 14. junija dovoli demonstracije, v sredo prišlo do spora med Hollandom in Vallsom. Predsednik je najprej premierju dal zeleno luč za prepoved demonstracij, nekaj ur pozneje, ko je prišlo do velikega ogorčenja na levici, pa si je premislil.
Desnica bi to počela drugače
Množica kandidatov za desničarskega predsedniškega kandidata zdaj kar tekmuje, kdo bo bolj obsodil neodločnost vlade. »V tej državi ni več avtoritete, edina sila, ki ostaja, je CGT in vlada mora ta sindikat ubogati,« je rohnel Nicolas Sarkozy, ki bi se drugo leto rad vrnil v Elizejsko palačo. Še naprej zahteva, da CGT poplača škodo zaradi vandalizma ob demonstracijah, čeprav izgredniki niso člani tega sindikata.
Nekdanji premier Alain Juppé, ki po anketah v boju za predsedniškega kandidata desnice izgublja prednost pred Sarkozyjem, je obžaloval, da »vlada ni zmožna obvladati situacije«. Tudi Sarkozyjev premier François Fillon, ki bi se tudi rad preselil v Elizejsko palačo, a mu ankete slabo kažejo, ostro napada popustljivost vlade. Zanimivo bo videti, kako se bo desnica, ko bo verjetno čez leto na oblasti in bo poskušala sama zmanjšati pravice zaposlenih, odzvala na demonstracije in izgrede.
