Vendar podrejen, običajen in ovcofilski živelj, ki naseljuje tribune, večinoma nima nobenega vpliva na nogometno lepoto, širi pa zlo in negativen zgled nešteto mladeži, ki to igro obožuje in čisla. A so te zadeve večinoma jasne, predvsem pa, da žogo na prvenstvu nabijajo bogati in jo gledajo malo manj bogati, kakor je jasno tudi, da so eni večjih hektikov naši sosedje Hrvati, kjer so družbene razlike podobne romunskim ali denimo albanskim, eni nabijajo žogo, večina to gleda, tretja kasta pa brska po smeh in sanja, da bo našla zlato jajce. In ker veliko časa preživim na hrvaški obali, sem si tekme skupinske faze kockastih in ognjenih ogledal med njimi. Vendar ničesar ni bilo slišati o porazni igri v zadnjih dvajsetih minutah proti Češki, ko je bilo očitno, da so huligani premagali svoje oboževane tekače na travi. Bilo je slišati le čivirikanje o demonstraciji moči. Revni so torej premagali bogate.
Ko pa so bogati kolonizatorji na igrišču dejansko začeli izgubljati z malo manj bogatimi na tekmi med Španijo in Hrvaško, ki sem si jo ogledal v bližini svojega domovanja v Umagu, pa so se stališča končno in po dolgih letih izkristalizirala, saj je štrene pograbil Ivan Perišić, ki je lastnik zanimivega vzdevka: Koka. Perišić, nogometni harley davidson, je kmalu vzel igro v svoje noge in pokazal, kakšno veliko invencijo kockasti zmorejo. Hrvati lahko razbijejo vse in vsakogar, le če jih ne popade pretirano samoljubje in če ne bi morebiti narod, ki ni veliko številnejši od slovenskega, naenkrat pomislil, da lahko pokori ves svet. Hrvaška reprezentanca ga bo nekoč sicer pokorila, saj so Ivan Perišić in soigralci sposobni veličastnih partij, ki so za nameček prijazne očem gledalcev. Kmalu bo Koka Hrvatom znesel zlato jajce.
